Barantanje za NLB

Obiski pri evropski komisarki za konkurenčnost Margrethe Vestager so najbrž ena bolj neprijetnih dolžnosti, ki jih mora na položaju finančne ministrice opravljati Mateja Vraničar Erman. Izpolnjevati navodila, s katerimi jo v Bruslej pošilja vlada, na eni strani in hkrati ohraniti obraz in držo vsaj kolikor toliko zanesljivega partnerja in resnega sogovornika na drugi mora biti precej težko. Kredibilnost ministrice bo znova na preizkušnji prihodnji teden, ko se bo prvič po odločitvi vlade, da ne proda NLB, srečala z glavno skrbnico konkurenčnosti na evropskem trgu, ki smo ji prodajo največje banke v državi ob sanaciji z državno pomočjo leta 2013 obljubili in ki prodajo banke pričakuje ter zahteva.

To, da zaveze k prodaji najmanj polovičnega deleža NLB do konca letošnjega leta Slovenija – vlada se ni strinjala z minimalno ceno za delnico banke – ne bo uresničila, v Bruslju že vedo. Najbrž vedo tudi, da potekajo politične razprave v Sloveniji že v predvolilnem tonu. Čeprav, roko na srce, so, ko gre za vprašanje privatizacije, politične razprave v Sloveniji vselej volilno obarvane. A ne glede na to, kakšen seznam alternativnih ukrepov, s katerimi bi minimalizirali morebitni boljši izhodiščni položaj banke, ki je bila deležna državne pomoči, bo ministrica nesla v Bruselj, je dejstvo, da nima Slovenija v rokavu nobenega asa. Vse štiri drži v rokah Bruselj, ki lahko v najslabšem primeru zahteva prodajo podružnic banke, s čimer bi se NLB, ki ji primat na trgu s svojo širitvijo po finančnem sektorju počasi, a vztrajno že načenja ameriški Apollo, iz močne regionalne bančne skupine zmanjšala na zgolj lokalno banko.

Vprašanje je, kaj takšnega bi lahko ponudila Slovenija, da bi tehnično in vsebinsko evropsko komisijo prepričala v smiselnost odloga prodaje banke vsaj za dve, tri leta, kolikor bi bilo verjetno potrebnih za resno obnovo prodajnega postopka, in hkrati ne le v to, da komisija ne uporabi možnosti in zahteva odprodajo podružnic banke, ampak tudi, da razrahlja zaveze, ki otežujejo poslovanje NLB; tako ji – verjetno celo bolj kot domnevna grožnja tožb zaradi prenesenih vlog hrvaških varčevalcev – znižujejo vrednost. Vse, kar se je dogajalo doslej – od omejevanja poslovanja banke zaradi državne dokapitalizacije, neurejenih razmer s hrvaškimi varčevalci na meddržavni ravni, mencanja politike s prodajo do groženj evropske komisije –, ima vpliv na vrednost banke, in ko bo treba iskati krivca za nizko ceno, v prvih vrstah zagotovo ne bo istih ljudi, kot jih je mogoče opaziti zdaj.

A vprašanje je tudi, ali bi si Bruselj, ki je evropskim državam in njihovim bankam že večkrat pogledal skozi prste, upal lekcije (znova) deliti na plečih (male) Slovenije. Odločitev, za katero se bo moral bolj intenzivno pobrigati tudi predsednik vlade in verjetno še minister za zunanje zadeve, bo v vsakem primeru politična, morebitnega neuspeha na bruseljskem parketu pa ne bo mogoče pripisati le finančni ministrici. Bi jo pa ta, če dogovora ne bo, skupaj s prodajalci zagotovo najslabše odnesla, saj bi se znašli med zahtevami Bruslja, da se zaveze izpolnijo, in zahtevami politike, da se ne zgodi nič.