Tiskane izdaje
Razmere v našem visokem šolstvu so zadnje čase takšne, da za njihovo oceno niti ni potrebna prav podrobna analiza. Dovolj zgovorno je že javno dogajanje. Pa univerze, ki druga drugi gledajo v skledo, kakšen je njihov priliv iz okleščenega proračuna. Ali pa rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik, ki si sredi poletja dopisuje z resornim ministrom o stvareh, o katerih bi se v normalnih časih in v normalni državi verjetno lahko pogovarjala kako drugače - oziroma se jima sploh ne bi bilo treba pogovarjati.
Minister Žiga Turk, ki si je ohranil delno zaposlitev na ljubljanski univerzi, si ob tem in drugih javnih nastopih opazno prizadeva ustvarjati vtis, da si v vladi na vse pretege prizadeva v korist visokega šolstva in znanosti, a da, žal, ne more preseči zmogljivosti proračuna. To bi mu akademski kolegi verjetno precej bolj verjeli, če ne bi bilo ministrovih izjav, ki dajejo vtis, da ima do nekdanje sfere dejansko vzvišen odnos, ki občasno spominja na ocene premiera in predsednika njegove stranke Janeza Janše.
Res, visoko šolstvo v tem zatišju pred drugim razpisom študijskih mest nujno potrebuje kakšno dobro novico. In morda jo bo kmalu dobilo. Čez dobra dva tedna bo predvidoma objavljena nova šanghajska lestvica najboljših univerz sveta. Seveda še ni znano, ali bo spet na njej tudi ljubljanska univerza, ki se je pri nas doslej edina uvrščala na tovrstne lestvice.
Glede na razmere pa se bo v prihodnjih letih tam zelo težko obdržala. V bistvu si bo lažje obdržala sedanji evropski položaj, saj na stari celini finančno trda prede tudi številnim drugih univerzam - čeprav je večini med njimi prizaneseno vsaj z drugimi bremeni našega visokega šolstva.
Med temi nas verjetno največ stane podcenjenost naše prve bolonjske stopnje, dediščina ministra Jureta Zupana, zaradi česar so se naši diplomanti na večini študijev prisiljeni vpisati tudi na drugo bolonjsko stopnjo. Že nekaj let zamuja tudi iz proračuna financirani sistem enotne vpisne evidence (e-visoko šolstvo), ki naj bi ustavil vpis fiktivnih študentov. Razlog je predvsem to, da so v času ministra Gregorja Golobiča na to bazo obesili toliko dodatnih nalog, da je priprava zastala za še nedoločen čas.
Sicer pa je naš visokošolski sistem še v marsičem evropski unikum. Tako po več letih priprav, ki niso bile zastonj, še vedno nimamo nacionalnega ogrodja kvalifikacij, ki ga ima večina članic Evropske unije in ki bi omogočil tudi mednarodno primerjavo ravni izobraževalnega sistema in priznavanje neformalnega učenja. Prav tako očitno nikogar pretirano ne skrbi, da naša agencija za spremljanje kakovosti v visokem šolstvu (Nakvis) še nima evropske akreditacije.
Vsaj nekaj od naštetega bi lahko pospešeno uredili, če bi na resornem ministrstvu in v vladi obstajal konsenz, da je razmere v našem visokem šolstvu treba izboljšati. A je očitno bolj pomembno dokazovanje moči.
