Tiskane izdaje
Življenje hitro mine. Če kdo, vedo o tem zelo veliko zdravniki, ki spremljajo življenja množice svojih pacientov od rojstva do smrti. Zato jih še posebej jezi, kadar vidijo, da ga izgubljajo v brezplodnih bitkah, kakršna je njihovo prizadevanje za izboljšanje pogojev dela in za bolj pravično plačilo. Za paciente ni prav, da imajo najbolj obremenjeni zdravniki zanje zgolj nekaj minut časa v ordinacijah. Bolj prav bi tudi bilo, da tisti, ki dela več in bolj kakovostno, tudi zasluži več. To ne velja le za zdravnike, pač pa za vse, ki delamo. Žal gre naša družba v vse večjo uravnilovko in navzdol na vseh področjih, ne le v zdravstvu.
Zdravniki si za oboje prizadevajo že desetletja, tudi s stavkami, po letu 2008 še posebno intenzivno, a brezuspešno. Ujetost v pravila vse bolj zbirokratiziranega javnega sektorja jih duši, s tem pa tudi bolnikom zmanjšuje možnosti za pravočasno in učinkovito zdravljenje. Zdravniki odhajajo v tujino, pacienti tudi in denar ravno tako. »Posel« se dogaja drugje, kar je najdražje, kar se lahko pripeti državi in državljanom.
Vlada Mira Cerarja daje vtis, kot da se ne meni za bolnike, ki morajo vse dlje čakati na zdravnike, ne za druge stvari, ki jih potrebujejo državljani. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ni kos razmeram. Ne razume sektorja, ki ga vodi. Vede se kot oholi birokrat, ki naredi vse, da se obdrži na položaju. Zaprta v svojo slonokoščeno pisarno ne prisluhne rada nikomur in gradi svojo moč na zavračanju predlogov, tudi dobrih. Po drugi strani je bila včeraj kot otrok, ki si vsako uro premisli, na koncu pa zbeži pred televizijskimi kamerami v svojo sobo. Nepozabno.
Zdravniki so za tem dokončno napovedali stavko. Za stavko ni čas nikoli pravi. Vsi bi raje, da je ne bi bilo. Vedno, ko se zgodi, je iz nuje. Tokrat, ker se zdravniki čutijo zapostavljeni in neuspešni. Dolge čakalne vrste so tudi zanje poraz. Vedo, da zdravstvo drsi v prepad, iz katerega bo težko priti. Poskušajo doseči, kar se jim zdi nujno: ustaviti odhode zdravnikov v tujino z boljšim plačilom dela in izboljšati razmere za zdravljenje bolnikov. Bodo ljudje to razumeli?
Za razliko od bančnikov, katerih zakoni zdrsijo skozi vse procedure brez prigovarjanja, vladi niti na misel ne pride, da bi zdravniki pisali zakone sami, pač pa mečka vlada z njimi že več kot dve leti, čeprav ima obenem polna usta zdravstvene reforme. V banke so morali davkoplačevalci v času prejšnje vlade vložiti pet milijard evrov, pa ni nihče niti s prstom mignil, da se to ne bi zgodilo, zdravniki pa govorijo o petdesetkrat manjšem znesku, s katerim bi izboljšali zdravljenje ljudi, a se to prikazuje kot herezija brez primere. Je vlada pravzaprav proti ljudem?
Deklarativno se vlada seveda zavzema za ljudi. Toda s tem, ko ministrica Milojka Kolar Celarc spravi na nasprotni breg celotni sektor, ki bi moral vse svoje moči posvetiti bolnim, pa se namesto tega ukvarja s samim seboj, ne dela dobro za bolnike. Z zaviranjem razvoja in kazanjem lastnih mišic utegne povzročiti razpad javnega zdravstva pri živem telesu. Že videno – kot v Srbiji, na Hrvaškem in v Bosni, kjer sploh ne moreš več k zdravniku brez kuverte in daril za sestre, pa vrečke s hrano za čas zdravljenja v bolnišnici. Preprodajanje operacij v UKC Ljubljana skozi roke navadnega skladiščnika bi moralo biti zadostno opozorilo za vse, tudi za vlado Mira Cerarja. Če ni dovolj denarja, je bolje tržiti zdravstvene storitve na odprti sceni po pravilih, kot v temi pod mizo in se delati, da imamo idealno zdravstvo za vse.
Čas teče ne glede na muhe birokratov. Slovenci, ki smo pred četrt stoletja vstopili v novo državo z veliko optimizma in zanosa, smo se v njem upehali in razočarali. Vsi po vrsti, ne le zdravniki in bolniki.
V teh dneh je bolje, da ne hodimo k zdravnikom, če ni nujno. Če bi tako ravnali tudi nasploh, bi zdravstvo lažje zadihalo samo po sebi.
