Dobro jutro: Čevelj

Zadnjič mi je prijatelj, sicer trden, možat tip, ki ga redko kaj spravi s tira, razlagal, kako je pred novim letom delal inventuro tudi v svoji omari in našel svoje stare čevlje, rjavo vijolične barve. Ko so bili kupljeni, so bili res posebni, čevlji z značajem, kot je rad rekel. Še posebej, ker so bili spomin na občutek, ko se mu je zdelo, da resno stopa svoji usodi naproti. Minilo je nekaj let, čevlji so se ponosili, odlepil se je podplat, dal jih je v vrečko in pozabil nanje. Zdaj jih je našel v kotu omare, nekaj časa otožno ogledoval zijajoč podplat in se odločil, da jih odnese k čevljarju. Najprej se mu je opravičil, češ, saj vem, v teh časih takšnih čevljev ljudje več ne popravljajo. Greš in kupiš nove. Težko bo, je rekel čevljar, treba bo razparati ves ta del ... Nataknil si je očala, obračal ranjen čevelj v roki, poznavalsko primerjal šive, nekaj mrmral, nato je sunkovito potegnil in razparal celoten spodnji del.

Uf, je rekel prijatelj, kot bi ga resk usnja zadel v srce. Čevljar ga je pogledal izpod očal in se pokroviteljsko nasmehnil. Vse bo v redu, je rekel. Pridite čez tri dni. Kot novi bodo.

Ko je prišel po svoj par čevljev, so bili takšni kot takrat, ko jih je kupil, in kot bi se z njimi popravilo tudi njegovo razpoloženje. Zdelo se mu je, da je s temi čevlji simbolično začel novo leto, da bo stopil vanj trdno, z občutkom radosti, kot takrat, pred mnogimi leti, ko jih je kupil.

Hvala, je rekel. Koliko sem dolžan?

Nič, se je nasmehnil možakar. Ni govora, je odvrnil prijatelj. Čevljar je vztrajal: Redkokdaj še srečam človeka, ki bi imel tako lep odnos do čevljev. Rad sem jih popravil. Nič ne bom vzel.

Na tej točki zgodbe se je prijateljev glas zlomil, njegove oči so dobile vlažen lesk. Saj vem, postajam sentimentalen, je rekel, ampak čevljar si ne more niti misliti, kaj vse mi je povedal s to gesto. Kako se v vsem tem drvenju lahko ustavimo – in si dovolimo biti človek – pred popolnim neznancem.