Civilizacija v treh barvah

Vse naše težnje po razvoju so nerazdružljivo povezane s samouničenjem.

Objavljeno
26. julij 2012 21.34
jsu/TERMOELEKTRARNA SOSTANJ
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking
Približno takrat, ko je kitajski voditelj Mao Zedong razvil svojo teorijo o treh svetovih, pri čemer se je opiral na ideološko tolmačenje razrednega boja, je sovjetski astrofizik Nikolaj Kardašev leta 1964 sestavil lestvico treh civilizacij. In medtem ko je Mao narode razdelil na hegemone, ki sestavljajo prvi svet, njihove žrtve, ki so zbrane v tretjem svetu, in tiste v drugem svetu, ki so hkrati izkoriščevalci in izkoriščani, je Kardašev razvojne stopnje razvrstil brez ideoloških predznakov.

Prva vrsta civilizacije, je dejal Rus, ima tehnološke sposobnosti, da lahko uporablja vso energijo svojega planeta. Druga vrsta si lahko prilasti energijo iz svojega planetarnega sistema, tretja pa je zmožna črpati vire iz celotne galaksije. Mi, torej človeštvo na prehodu med dvema tisočletjema, smo na civilizacijski ravni 0,7. V prvo vrsto civilizacije bi se lahko razvili šele čez približno sto do dvesto let, ko bomo zmožni v celoti nadzorovati vso energijo na zemlji in pod njeno površino.

V minuli polovici stoletja se je svet gibal po vzporednih tirih obeh teorij. Države v razvoju so si s Kitajsko na čelu prizadevale gospodarsko dorasti in pretrgati prevlado razvitih. Hkrati so vsi trije svetovi Maove lestvice tako silovito črpali vire skupnega planeta, da se je začelo razmišljati o tem, da bi se po novo energijo podali v vesolje, in to veliko prej, preden bi bila izpolnjena Kardaševa merila za civilizacijo prve vrste.

Še vedno se nismo dobro znašli v prvih dveh teorijah, ko se je globalno človeštvo znova razdelilo na tri vrste energetske strategije. Klasično bi lahko poimenovali »črna«, ker se opira na fosilna goriva. Moderna se je sama obarvala v »zeleno« in v glavnem še sama ne ve, česa noče in proti čemu protestira. Postmoderna pa bi lahko bila tista, ki počasi razkriva nove tehnologije uporabljanja sonca in vetra, tista, ki bo v kratkem sposobna ustvarjati elektriko iz mojih prstov, ki pritiskajo na tipke na prenosnem računalniku. Ta strategija še nima svoje barve. Še vedno ni politično opredeljena.

Vzporednice so se absurdno prekrižale, ko je Kitajska prestopila vse meje. Kot država tretjega sveta izdeluje solarne plošče, ki jih v glavnem izvaža v razvite države, sama zaradi želje po tem, da bi dosegla prvi krog velikih sil, kupuje nafto in energetske družbe po vseh celinah.

In medtem ko klasična in postmoderna energetska strategija sklepata tržni zakon, bi se lahko vprašali, ali smo zamudili , da bi na oblast izvolili »zelene«? Ali morda še ni napočil njihov čas? Morda je bil Mao bolj realističen od Kardaševa, saj je tolmačil otipljivo sedanjost, ne pa fantastične prihodnosti. Morda pa kot človeštvo, ki šteje 7 milijard ljudi, na splošno še ni dovolj civilizirano, da bi razmišljalo »zeleno«.

Tako nam preostaja zgolj »črno«, vse dokler ne bomo vsi zdrsnili v tretji svet in spoznali, da smo popili vso vodo, podihali ves zrak in pokurili ves premog. Sosednja galaksija pa je daleč.