Croexit

»Ali želi evropska komisija sporočiti državam, da lahko naredijo vse, kar lahko, da bi uresničile svoje cilje v arbitražnem postopku, tudi če so ukrepi in dejanja protipravni, ter da bo takšna sodba na koncu sprejeta? Ali komisija želi povedati, da cilj upravičuje sredstvo, in se sklicuje na Machiavellija? Upam, da ne, ker bi to pomenilo katastrofo, somrak Evropske unije,« je hotel biti dramatičen Joško Klisović, nekdanji pomočnik zunanje ministrice Vesne Pusić, ko se je odzval na besede predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, da bosta Hrvaška in Slovenija popolnoma in brezpogojno spoštovali odločitev arbitražnega sodišča v sporu o meji, ko bo ta sprejeta.

Še više, dobesedno, je v razpravi šel nekdanji zunanji minister Miro Kovač, ki je sam o sebi rad dejal, da je minister za sanacijo sosedskih odnosov, ko je v odzivu na arbitražno temo dejal, da »je nad saborom le Bog in nihče drug!«, zato se Juncker v arbitražni proces ne sme vmešavati.

Vse bolj se zdi, da za Hrvaško Evropske unije ni. Razen ko gre za denar ali koristi. Takrat so novice iz Bruslja na prvih straneh in v udarnem terminu. Kar je po svoje razumljivo, saj bi Hrvaška, danes, štiri leta po vstopu v evropsko družino, brez denarja iz evropske blagajne bila skoraj sama na repu najrevnejših, tako pa je vsaj v skupini najrevnejših članic.

Na vzporednem, političnem tiru se Hrvaška marsikdaj obnaša, kot da želi iz EU izstopiti. Čeprav bi kdo pomislil, da je šef vlade Andrej Plenković, ki je na čelo vlade prišel iz poslanskih klopi evroparlamenta, zagovornik EU, se pogosto zdi, da ni tako. Skoraj je ni poteze, ki bi potrjevala, da se Hrvaška želi prilagajati EU. Ni jih malo, ki si celo upajo priznati, da »taka, Plenkovićeva Hrvaška« nikakor ne bi dobila vstopnega vizuma za EU, če bi bila pristopna pogajanja zdaj.

Hrvaška nikoli ni imela ambicije, da bi bila najboljša učenka. Že ob vstopu v Unijo se je nemudoma zapletla v spor z Berlinom in Brusljem z razvpitim lexom Perković. Dolgo je trmoglavila, izgubila veliko verodostojnosti, na koncu pa se je zakonu le odpovedala. Še nekaj iskric se je zaiskrilo med Zagrebom in Brusljem pozneje. Notranji razvoj na Hrvaškem v zadnjih mesecih (pritisk na medije, klerikalizem, konservativizem, teme o ustaših in partizanih, sovražni govor, diskriminacija manjšin, še posebej Romov in Srbov ...), ki je nekakšna kombinacija politike Franja Tuđmana in poljsko-madžarske vlade, že tako vzbuja nelagodje.

Tudi hrvaškega evroskepticizma ni mogoče zanemariti. Ta je bil očiten že pred petimi leti na referendumu o vstopu v EU, ki ga je »bojkotirala« več kot polovica državljanov z volilno pravico, torej več kot dva milijona. Zdi se, da je evroskeptikov na Hrvaškem zdaj še nekaj več.

V tem smislu je mogoče razumeti tiste, ki bi nemudoma podpisali izstopno pogodbo iz EU, croexit. Seveda pod pogojem, da jim za to ne bi bilo treba nič plačati ter da bi jim Bruselj še naprej nakazoval denar za razvojne projekte. Sklepanje kompromisov in spoštovanje dogovorov pa bi najraje prepustili prevzvišenemu, kot je dejal nekdanji minister za sanacijo sosedskih odnosov.