Tiskane izdaje
Idrija je z rudnikom živega srebra pomembno prispevala k razcvetu stare celine. Kovino, ki jo kot edino najdemo v vseh treh agregatnih stanjih, so iz nekdaj drugega največjega mesta na Kranjskem tovorili v novi svet, kjer so skozi stoletja čistili zlato in srebro, od tam pa so bogastvo čez lužo prepeljali na evropska dvorišča. Idrija je bila pomembna strateška točka, zato je nad rudnikom skozi zgodovino plapolalo devet zastav. Idrija je cvetela, zadnjih 35 let pa je strošek. Velik strošek.
Usodo rudnika je - nikakor pa ne Idrije - zapečatila okoljska ozaveščenost v začetku 70. let. Živo srebro je danes samo strup. Leta 1977 je rudnik zaprl proizvodnjo. Sledila so dolgotrajna zapiralna dela, ki so se končala šele leta 2009. Jeseni menda rudnika ne bo več niti na papirju, čeprav je država dokončno likvidacijo podjetja napovedovala že za leto 2008. Toda idrijska rudarska zgodba se je dokončno sklenila v soboto, ko je nekdanji rudnik - skupaj s španskim Almadenom - na seznam svetovne dediščine uvrstil Unesco.
To pomeni za Idrijo novo priložnost. Ali bi jo lahko zgrabili prej, je danes nepotrebno vprašanje. Za primerjavo pa: Leta 1977 so, denimo, postali knapi socialni problem tudi v rudniku bakra v norveškem mestu Rřros, ki je po obsegu povsem primerljivo Idriji. Na Unescovi elitni listi pa so severnjaki pristali že tri leta pozneje.
Čeprav je Idrija vseskozi prodajala svojo rudarsko dediščino, je ostajala samo Idrija. Danes je tehnološko napredno mesto z najmanjšo brezposelnostjo v Sloveniji. Mimogrede, brezposelnost v Almadenu je dosegla zastrašujočih 45 odstotkov. Zdaj ni le Idrija, temveč tudi Unescova Idrija, kar je pravzaprav turistični potencial, ki bi se ga morali Idrijčani celo malce bati. Za večji obisk namreč mesto nikoli ni bilo pripravljeno. Toda sam Unescov naziv še ne pomeni, da bo obisk sam po sebi presegel butično raven. To potrjuje izkušnja Škocjanskih jam, prve slovenske Unescove lokalitete. Idrija se bo morala odslej »prodajati« v višjem cenovnem razredu.
Zelo ironično ob še eni uspešni idrijski zgodbi pa je, da Idrija sploh nima upravljavca za zapuščino, ki se je znašla na seznamu svetovne dediščine. Mesto in država pravzaprav ne izpolnjujeta ene in edine obveze do Unesca. Že res, da je vlada ustanovila Center za upravljanje dediščine živega srebra Idrija, toda centru niso namenili niti okrasnih rož, kaj šele odgovornih, ki bi trdo delali, da bi najprej vsej Sloveniji in nato še drugim predstavili izjemno zgodbo poltisočletnega rudarjenja v Idriji. Druga izkušnja Škocjanskih jam namreč pove, da je naravna znamenitost bolj prepoznavna v tujini kakor doma.
Idrijčani so lahko ponosni. Prav je, da to povedo sami. Ni pa prav, da bi jih pri tem omejevali. Ni se namreč zgodilo prvič, da so bili za uradne izjave o uspešnosti nominacije po opozorilu države pristojni le vladni uradniki. Zadnji ukaz superministrstva, ki je velika žalitev za Idrijo, so snovalci nominacije z županom Bojanom Severjem na čelu na srečo preslišali. Idrijčani ne dajo svojega perja.
