Duh mrtve Acte še živi

»Tolikokrat so jo že ubili, da ne more preživeti. Pustite Acto, da v miru umre,« je pred sredinim glasovanjem v evropskem parlamentu poslanske kolege nagovoril poročevalec v tej zadevi David Martin. S tem se je tudi odzval na še zadnji poskus Evropske ljudske stranke, da bi do razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice sporazum umetno ohranila pri življenju. Ta predlog in takoj nato sam sporazum so evroposlanci zavrnili in s tem v Evropi končali zgodbo o Acti, čeprav evropska komisija tega še noče priznati.

Acta je v Evropski uniji pokopana. Ni več možnosti, da vstane od mrtvih. Možno je celo, da je ne bo ratificirala niti glavna zagovornica ZDA. Tam se namreč v postopek poskuša vmešati kongres, kjer so pred meseci že pospravili v predal zakona Sopa in Pipa, oba napisana povsem v duhu Acte. Prav tu pa ostaja glavna nevarnost: duh Acte je namreč še kako živ.

Že res, da je prerekanje o njej odprlo tudi možnost za bolj argumentirano razpravo. A nobenega dvoma ni, da bo Acta v kakšni drugačni obliki spet priplavala na površje. Strokovnjakinja za področje intelektualne lastnine Maja Bogataj Jančič je ocenila, da je treba takoj začeti iskati rešitve za tak sistem spodbujanja ustvarjalnosti, ki jo bo nagrajeval, ne omejeval.

Tudi sam bi bil rad optimist in bi rad verjel, da se bo po letih ugotavljanja, da zdajšnji sistem ne deluje več, kaj le premaknilo na bolje. A pravih razlogov za optimizem ni videti. Govoričenja o enotnem evropskem digitalnem trgu postajajo farsa. Velikim ameriškim ponudnikom (Amazon, Google) kljub svoji pogajalski moči zunaj ZDA ne uspe premakniti lastnikov vsebin (glasbe, filmov, revij ...) z okopov, na katerih branijo preživete poslovne modele, kot je prodaja fizičnih nosilcev po cenah, ki niso padle že več kot desetletje. Še veliko težje je evropskim ponudnikom digitalnih storitev.

Hkrati evropska komisija še naprej operira z ocenami škode, ki jih naokrog trosijo lobisti glasbenih založb, filmskih studiev, proizvajalcev programske opreme, modnih oblikovalcev in farmacevtskih korporacij. Kakšna je v resnici škoda, če nekdo kupi ponaredek precenjene torbice ali ure znanega oblikovalca, ki niti ne skriva, da ni pravi? Ali k sebi prenese program, ki ga za nekaj sto evrov verjetno nikdar ne bi kupil? Trdim, da veliko manjša, kot prikazujejo dinozavri, ki so v zakulisju navijali za Acto in njene prohibicijske ukrepe, svojih vsebin in storitev pa nočejo ponuditi za pošteno ceno in na moderne načine.

Zato priznanje vsem, ki ste pozimi v najhujšem mrazu odšli na proteste. Brez tega bi bil izid sredinega glasovanja precej bolj nepredvidljiv. Priznanje tudi 478 poslancem evropskega parlamenta, da so spoznali, čigav glas je treba poslušati. In graja vsem zagovornikom sporazuma, ki ni »spreminjal ničesar«, a omogočal vse v prid dinozavrom.