Tiskane izdaje
Odziv Pošte Slovenije na ugotovitve Računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti prenosa nenaslovljenih publikacij gospodinjstvom med letoma 2007 in 2010 je bil pričakovan. Pravzaprav klasičen. Kadar Računsko sodišče razkrije kaj, kar revidirancu ni všeč, ta zacepeta z nogami in vse zanika.
Tako nekako se bere odziv Pošte, ki kljub ugotovitvam revizorjev vztraja pri trditvah, s katerimi se je v primeru poslovanja z izdajatelji brezplačnikov branila doslej. Zavračajo očitke. Ali, če si izposodimo besede nekdanjega generalnega direktorja Aleša Hauca pred parlamentarno komisijo: posel Pošte Slovenije z izdajateljema Slovenskega tednika in Ekspresa je bil dober. Vendar pa je prokurist Pošte Matjaž Andric dejal, da bi lahko družba dosegla večji delež plačil in da je bilo poslovodstvo ves čas seznanjeno z nespoštovanjem dogovorov o poplačilu zapadlih terjatev s Progresijo, a ni ukrepalo.
Ampak, ljudje, posel je bil dober. Tako je trdil Hauc in mnenje prokurista Pošte ali pa Računskega sodišča je pri tem povsem nepomembno. Ne nazadnje tudi sedanji prvi mož Pošte Boris Novak zastopa podobno stališče, češ da se je z brezplačniki ukvarjalo več institucij, a kazenskih ovadb ali odškodninske tožbe ni bilo.
Če so revizorji ugotovili, da je Pošta odobravala popuste brez ustreznih podlag in celo ni imela opredeljene najvišje vrednosti popustov, ti pa bi torej lahko bili neomejeni, je to njihov problem. Vrh Pošte pravi, da je bil biznis dober. In če so revizorji izračunali, da bi lahko Pošta iz poslov (revidirani so bili štirje) iztržila več in da je bila pri izterjavi neplačanih računov prepočasna, je to njihov problem. Vrh Pošte pravi, da je bilo vse okej, razumete?
Da sta imela pri revidiranih poslih Hauc in Novak svojo vlogo, na njuno percepcijo uspešnosti poslov Pošte najbrž ne vpliva. Spomniti je treba, da se je Pošta, ki danes trdi, da je na področju izterjav terjatev upoštevala vse veljavne interne predpise in zakonodajo, v primeru stalne dolžnice Progresije zganila šele mesec dni po tem, ko je izšla zadnja številka Slovenskega tednika. Toda takrat je le prekinila pogodbo. Šele leto pozneje so v družbi sestavili interni dopis Možnosti poplačila terjatev do Progresije, ki je vseboval tudi predlog za vezane posle med Pošto in z dolžnico povezanimi podjetji. Prejemnik dopisa je bil prav današnji prvi poštar Novak.
V tem letu je Andrej Lasbaher Progresijo »prodal« brezdomcu, sodišče pa je po prejemu obvestila kulturnega ministrstva že začelo postopek izbrisa podjetja, saj to na poslovnem naslovu ni bilo znano. Pošta se kot upnica ni pritožila, čeprav ni jasno, kako je - ob izjemnem trudu za izterjavo terjatev - sploh komunicirala z dolžnico, če je niti uradne osebe niso našle na naslovu. Pri tem je šla Pošta nad Lasbaherjevo nepremično premoženje pozneje kot Julius Fond iz kroga propadlih Zvonov in posrednih financerjev brezplačnikov. To je storila več kot leto dni po prekinitvi pogodbe s Progresijo.
Ampak, ljudje, vse to je postranskega pomena. Poslovodstvo je naredilo vse prav, in to je edino, kar v tej državi šteje.
