Tiskane izdaje
V krizi teče čas drugače: hitro in hitreje. Iz nje se ne bo mogoče naglo izvleči, saj se je pripravljala dolga leta (nespameti), zato pa pri sprejemanju odločitev v stiski ni časa za počasnost.
Francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu jo očitajo, vsaj na domačih tleh. Po dobrih dveh mesecih mediji, vajeni hiperaktivnosti predhodnika Sarkozyja, kličejo k pospešitvi tempa. Petletni mandat da je kratka doba, razmere pa preresne, da bi se smele v zgodovino zapisati – kot čas »hipopredsednika«, kakor je desnica že zapičila želo v Hollandovo »navadnost«. In tudi kritičnega sklicevanja na Sarkozyjevo dediščino da je preveč.
Hollande – ki ne mara dramatiziranja niti psihološko močnega izrazja o varčevanju, zategovanju pasu in vsem trpljenju, ki sodi zraven, ampak veliko raje govori o novem zagonu z upanjem – je 14. julija, ko je po televiziji nagovoril Francoze, simbolno res sporočil, da je še vedno predvsem »anti«, v besedah. Sarkozy se je bil odpovedal intervjuju ob državnem prazniku, novi voditelj je oživil to Mitterrandovo tradicijo. Zato ne preseneča, da se na desnici, ki zdaj v opoziciji lovi ravnotežje med Jean-Françoisom Copéjem in Françoisom Fillonom, spotikajo, češ, socialist se ne more znebiti predhodnika, ki ga spremlja kakor prišita senca, a je vendarle čas, da preide k lastnim dejanjem, vsaj na domačih tleh. Na evropskem parketu se, kakor mu gledajo pod prste tudi na levici, tako in tako težko brani, da je uresničil, kar je pred volitvami obljubljal: fiskalnega pakta v Bruslju niso postavili na novo, ampak so ga konec junija le kozmetično dopolnili s paktom o gospodarski rasti. Zlato pravilo je Merkozyjev otrok, Hollandu pa le posvojenec, pa naj še tako ponavlja, da ga ne bodo vpisali v ustavo. Pri komunističnem dnevniku Humanité so zato sestavili peticijo, s katero kličejo po referendumu – ker nočejo pakta ... Hollande pa noče, kakor ga brani njegov minister za ekonomijo Pierre Moscovici, »uničiti kapitala, ki ga je ustvaril dvojec Merkozy«, in hkrati hoče, da bi se Parizu in Berlinu približala še Madrid in Rim. Uspešno da širi fokus in oži zaljubljeno primerjanje Evrope predvsem še z Nemčijo ... In v velikih ljubeznih je vedno vsaj malo ljubosumja.
Toda Francozi so nestrpni, saj problemov ni malo: v avtomobilskem sektorju so prižgali rdečo luč , brezposelnost je deset odstotna in že dvanajst let ni bila tako visoko , sindikati svarijo, da je negotovih kar 80.000 delovnih mest ...
Zdaj, ko so poslanci, po več dne h zasedanja v narodni skupščini, potrdili rebalans proračuna 2012, se prepočasnosti nemara ni več bati. Do konca meseca naj bi pokopali Sarkozyjev »socialni DDV«, in ker bodo nadure po novem spet obdavčene, se poslavljajo še od njegovega slogana: Več delati, da bi več zaslužili. Hollandova Francija dobiva obrise, za zdaj predvsem takšne, ki se jih Francozi ne veselijo: davčno-varčevalne, že kmalu in v visokih zneskih. Na obljubljene, predvsem gospodarske korake še čakajo. Čas pa teče hitro, posebno v krizi. Sploh p olitični čas .
