Iverka za turške zlatnike

Za Američani, Nemci, Rusi, Avstrijci in Francozi so v mali koroški gospodarski prostor zdaj stopili še Turki.Tovarna ivernih plošč iz Otiškega Vrha pri Dravogradu je postala last istanbulskega proizvajalca stavbnega pohištva Miador iz skupine Dortek kapi sanayi. Turki so edino slovensko Iverko kupili za borih 2,7 milijona evrov, ko je pač že bila priložnost. Propadlo Preventovo cesarstvo je že dobro leto naprodaj za majhen denar, ne Korošci ne Slovenci pa v le štirideset let stari in večkrat obnovljeni tovarni niso prepoznali svoje razvojne in poslovne priložnosti. In od nekod se je vzel podjetni Turek, vrgel na mizo mošnjo s cekini in Iverka s sto sedemdesetimi delavci je zdaj njegova. Koroška gospodarska srenja po več mesecih govoričenja zdaj viha nos, a popolnoma neupravičeno. Iverka je bila že dolgo naprodaj in Preventov stečajnik ji je našel kupca. Prepričani, da bo delala še dolgo, so zadovoljni tudi delavci.

Turški nakup koroške Iverke je opozoril, kako šibko in ranljivo je v resnici koroško gospodarstvo. Iverka je bila nekoč biser močne Lesne, ki jo je odnesla tranzicija. Tovarna je potem za majhen denar prek Slovenske razvojne družbe postala del Preventovega cesarstva, ki pa je zaradi spopada na dvoru razpadlo v zelo kratkem času – neprimerno krajšem, kakor je nekoč trajala turško cesarstvo. Prispodobe o prvem in drugem cesarstvu niso kar tako – povedo namreč, da vsi, ki nenadoma hočejo vse in še več, prej ali slej zanesljivo propadejo. Turki – ki so, kar zadeva posle, že dolgo v Evropi – so v koroški Iverki za majhen denar našli priložnost za nov naskok na Evropo. Končalo se je tako, da bodo zdaj oni nekdanjim Lesninim in Preventovim povzpetnežem in dosedanjemu Iverkinemu vodstvu morali pokazati, kako se gospodari.

Pogled na koroško gospodarsko sliko leta 2011 je zelo zanimiv. Rusi so lastniki znova vzpenjajočega se ravenskega Metala in skupine SIJ – Slovenska industrija jekla. Američani so gospodarji Johnson Controlsa v Slovenj Gradcu. Avstrijci so prevzeli ravensko specialno livarno Auermet. Francozi so se udomačili na mutskem Abrasivu. Tudi najstarejša koroška tovarna, kovačija na Muti, je končala v lasti nemškega poslovneža slovenskega rodu. In najbrž ne čisto na koncu, nekoč paradna Iverka je zdaj postala turška last. Skoraj vse najboljše na Koroškem, razen mežiške Tovarne akumulatorskih baterij, je zdaj v lasti tujcev. Družbi, na katerih so Korošci tudi gradili svojo gospodarsko prihodnost – slovenjgraška Lesna in Prevent – pa sta končala na smetišču zgodovine.

Zdaj tudi Korošci s Slovenijo živijo v odprtem svetu, kjer je pretok idej, blaga in denarja prost. Jutri v te kraje lahko pride Kitajec, in ker ima denar, lahko kupi, kar hoče. V tej pisani druščini, ki je gospodarsko zaznamovala sodobno Koroško, od zmagovalcev druge svetovne vojne ni le Angležev. Pravzaprav so tudi oni nekoč že bili lastniki Rudnika Mežica. Korošci v šali večkrat rečejo, še pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo vse naše, zdaj je vse tuje.

Tuje, tako kažejo izkušnje, ni vedno ne dobro ne slabo. Tudi z domačimi lastniki je tako, da so eni dobri, drugi slabi. Rus in Američan na Ravnah in v Slovenj Gradcu delavcem dajeta dostojne plače in vse, kar gre zraven; mnogi domači lastniki tega ne dajo. Prezirati tujca samo zato, ker je tujec, in podpirati domačina samo zato, ker je tod doma, je preživeto. Koroška gospodarska realnost na koncu leta 2011 je zdaj tudi takšna, kakršno so si naredili Korošci sami.