Kitajska: Popolna diktatura ali drugačna svoboda?

V enem od člankov, primernih za poletne dni, so pred kratkim objavili seznam »nepričakovanih vzrokov za depresijo«. Odvisnost od Facebooka. Logično. Konec priljubljene televizijske nadaljevanke. Zanimivo. Prevelika možnost izbire. Zagotovo!

Da, čim več možnosti imamo v vsakdanjem življenju, trdi avtor članka, tem več imamo na izbiro, kaj bomo jedli za zajtrk, kateri avto bomo kupili ali kako bomo živeli, tem slabše smo razpoloženi. In tem hitreje izgubljamo veselje do življenja in dvomimo, ali smo dobro izbrali.

Morda je tako zato, ker svoboda pri ljudeh razvija perfekcionizem, zato nobena izbira ni nikdar dovolj dobra. Ali pa zato ker razvija relativizem in se zato zdi, da je belo in črno pravzaprav eno in isto. V lahkotno napisanem članku, namenjenem branju pod sončnikom, se avtor ni lotil globljih analiz.

Kljub temu pa se lahko vprašamo, ali to pomeni, da smo državljani tem manj srečni , čim več strank imamo na oblasti? Je svoboda izbire na političnem področju pravzaprav pot v kolektivno depresijo, iz katere se vse manj vidijo prednosti večstrankarstva in temeljev demokracije?

Zagovorniki kitajskega neoavtoritarizma ravno s teh izhodišč krepijo svoje argumente v prid »popolnim diktaturam«. Opazujejo, kako se vsakemu izvoljenemu voditelju evropskih držav priljubljenost zmanjša takoj, ko se pokaže, da je izpolnitev obljub precej boleča. Poslušajo, kako se Američani sprašujejo, ali imajo morda v resnici enostrankarski sistem, saj se demokratom glede najbolj bistvenih vprašanj nikakor ne posreči opredeliti svojih razlik do republikancev. In čedalje bolj so prepričani, da demokracija ni rešitev za 21. stoletje – tudi zato, ker je dovolila, da še sama zdrsne v depresijo, namesto da bi kapitalistični svet popeljala iz krize, v katero vse pogosteje za pada.

Vsekakor bi bile razprave med javnimi intelektualci o tej temi bolj smiselne, če bi bili ljudje srečnejši na Kitajskem, saj tam gospodarstvo raste po 7,6-odstotni stopnji, brezposelnost pa je manj kot petodstotna, kot pa v Evropi, kjer vsak dan poslušamo o recesiji in odpuščanjih. Ko bi v Evropi bolj kot tukaj čutili, da narod za vladajoče ni motnja, temveč vzrok obstoja, bi lahko razmišljali tudi o tem, ali se je morda začelo obdobje, v katerem legitimnost ne izvira iz demokratičnega odločanja in sreča ni posledica svobode. Toda povsod so vsi podobno frustrirani. Svet postaja podoben prepolnemu mestnemu avtobusu brez klimatske naprave.

Globalizacija nezadovoljstva s sedanjimi razmerami nas opozarja, da je prišel čas za drugačno vrsto svobode. A za kakšno? Morda bi morali narediti korak naprej od ponujenih možnosti in pogledati, ali je cilj svoboda izbire – ali pa lahko svobodno izberemo tudi nepopolno možnost. A to je verjetno že malo prezahtevna misel za poletno branje.