Klic »male« Francije

V predvolilnih sanjarjenjih so si mnogi zamišljali, kako bo videti Francija Françoisa Hollanda. Socialist najbrž ne bo zmogel delati čudežev, kajti v teh težkih časih kopni denar hitreje kot kdaj prej, a se bo vendar dihalo lažje kot pod Sarkozyjem. Oslabili ali izginili bodo desničarski poudarki, ki so krepili napetost med Francozi in tujci, prav tako bodo potihnili dušeči izrazi: varnost v povezavi s priseljevanjem, na primer.

Po pomladni razglasitvi zmage socialista, ki bi bil rad karseda normalen predsednik, so mnogi v sveti preproščini trenutka jokali od sreče. Opiti od občutij, da bo odtlej drugače – življenje bo manj božajoče za bogatina, a prijaznejše za večino in tudi za (priseljenega) obstranca –, so za trenutek pozabili, da trezne zgodbe navadno niso črno-bele. Po štirih mesecih, kolikor je minilo pod premierom Jean-Marcom Ayraultom, imajo neredki občutek, da je edini pravi nasprotnik in kritik predsednika in vlade Jean-Luc Mélenchon iz skrajno leve Leve fronte, ne pa opozicijska desnosredinska Zveza za ljudsko gibanje. Povrhu je tudi v domačem taboru socialistov in zelenih opaziti zmeraj več zadržkov in odkimavanja.

Tesno približevanje dveh po definiciji nasprotnih si politik, levo- in desnosredinske, že leta prepoznavajo mnogi, ne le na skrajni desnici. Zdaj nekateri pronicljivi intelektualci z leve – na primer filozof in sociolog Didier Eribon – govorijo kar o »sramu«, ki bi ga morala občutiti vladajoča levica: predvsem na polju človekoljubja, kjer so pričakovanja, da se bo oddaljila od populističnega sloga desnice, ogromna. Reševanje romske problematike, kakor se je loteva notranji minister Manuel Valls – čiščenje divjih naselij brez iskanja alternativnih rešitev oziroma polnjenje čarterskih letal za Romunijo v imenu varnosti, s čimer so, mimogrede, začeli že pod Mitterrandom –, dviga precej prahu.

V človekoljubnih organizacijah so zgroženi, češ, vrv nestrpnosti, ki jo je vlekel nekdanji predsednik, se ni pretrgala. Še več: Sarkozyjevim notranjim ministrom ni uspelo očistiti romskih naselij v predmestjih Lilla, Manuel Valls je pri tem uspešen. »Madežne« pa niso le njegove besede o »nevarnosti« nezakonitih naselij, ampak tudi ton odzivov na izgrede v Amiensu, še naprej anemičen odnos do revnih četrti, do »male Francije«, ki kliče vladajočo levo politiko po radikalnih preobratih v miselnosti in pristopih. Po konkretnih zavojih in hitri vrnitvi k vsebinskemu in volilnemu jedru je slišati pozive tudi zaradi drobnjakarskega lotevanja problematike brezposelnosti in šibke kupne moči, pa še pri velikih mednarodnih poglavjih: v fiskalnem paktu mnogi še naprej prepoznavajo predvsem Sarkozyja in premalo Hollanda.

Zaupanje Francozov v predsednika v zadnjem času strmo pada: verjame mu 44 odstotkov vprašanih – enajst odstotkov manj kot julija. Časi so, jasno, drugačni, Evropa se pospešeno pogreza v pesimizem. A vendar, za primerjavo: Sarkozy je po dobrih treh mesecih užival še 61-odstotno naklonjenost.