Klinična smrt levice

Neoliberalizem in učinkovitost kot novi dogmi sta načeli empatično, socialno in solidarnostno jedro levice.

Objavljeno
27. februar 2013 20.12
Protesti
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Beograjska umetnika Maja Pelević in Milan Marković sta na vrhuncu lanske predvolilne kampanje vsem srbskim strankam poslala pristopno izjavo. Poleg pristopnice sta priložila »svoj« predlog strankarskega programa - propagandno besedilo Jospeha Goebbelsa iz leta 1928. Devet strank navidez povsem različnih političnih opredelitev jima je takoj ponudilo članstvo. Vodstva nekaterih strank so jima ponudila visoka mesta v kulturnih odborih in vodenje pomembnih beograjskih gledališč.

Maja in Milan sta dokazala, da sta politika in ideologija klinično mrtvi. Nikakor ne le v Srbiji. Njun umetniški projekt je bil v živo izveden v slovenskem parlamentu, kjer je enaka poslanska zasedba z javnost ponižujočo koalicijsko geometrijo v dobrem letu dni uspela sestaviti tako levo kot desno vlado, kar samo po sebi izničuje pomen volilnega glasu in organsko razgrajuje temelje demokracije.

Logična posledica takšne politike, ki domuje v večjem delu Evrope, je vse večja odtujenost volilnega telesa. Te se preprosto ne more več identificirati s sedanjimi političnimi opcijami, ki visokoleteče pojme, kot so »demokratično«, »socialno« ali »ljudsko«, uporabljajo le še v estetsko-marketinške namene. Levica - evropska in domača - ima s tem precej večji problem kot desnica, ki se ji pač ni treba toliko pretvarjati. Hkrati se desnica dobro zaveda, da je njen volilni uspeh močno povezan z impotenco in razdvojenostjo njenih političnih nasprotnikov, hodečih mrtvecev, ki si po padcu berlinskega zidu nikoli niso zares opomogli.

Evropska levica je s tem omogočila nemoten razrast neoliberalizma in učinkovitosti kot nove dogme, ki je nepovratno načela empatično, socialno in solidarnostno jedro levice. Ta se je svobodne volje in na sveže zaljubljeno poročila s svojim zgodovinskim nasprotnikom. Prvinski greh je bil - konec zgodovine - storjen. Poti nazaj za evropske socialiste in (predvsem) socialne demokrate, ki so se okužili z gnojno rano »tretje poti«, ni bilo več.

Ko je veliki balon razneslo in je Evropa, »kot smo jo poznali«, začela drveti proti tretjemu svetu, je (so)kriva levica ostala brez besed. Ker je kapitalu omogočila, da jo je izkoristil, je izgubila etično podstat. To so začutili tudi volivci, ki so v vsesplošnem pomanjkanju »alternative« Evropo posledično pomagali spremeniti v (neo)konservativno celino, ki se na videz prostovoljno odreka ključnim pridobitvam humanizma. Namesto da bi se Evropa odzvala z refleksijo 20. stoletja, je reagirala z refleksi, ki so to stoletje najbolj zaznamovali.

Ker na voliščih ni izbire oziroma je isti nič od Španije do Slovenije zapakiran v poceni svetleči celofan, se je jedro osnutkov nove levice preselilo na ulico. Ta za zdaj razen v Grčiji s Sirizo, ki bo najverjetneje zelo kmalu prevzela vodenje države (za italijanskega komika Beppeja Grilla je težko reči, da je levičar), ni pripravljena prevzeti odgovornosti in se podati v neposredno politično akcijo, v kateri kompromisi s (so)krivimi nikakor ne bi smeli biti dovoljeni.