Tiskane izdaje
Evropski politiki so v vse hujši zagati. Investitorji zaradi grozečih bankrotov vse več članic evrske skupine zahtevajo čedalje večje reševalne pakete, da bi se trgi vsaj malo umirili, politikom pa zmanjkuje denarja, časa in tudi že receptov. Pravih vzrokov krize, ki očitno ni le kriza evra, ampak je predvsem dolžniška kriza, s tem pa je tudi državna in večinoma celo kriza sistemov, se namreč do zdaj ni dotaknilo še prav nič, kar je uspelo skupaj spraviti bruseljski pameti. Nič – niti to, kar sta prejšnji torek predlagala Merklova in Sarkozy – trgov ni umirilo za več kot teden dni. Reševanje evra je bilo zato do zdaj marsikomu videti kot poniglavo politično kupovanje časa, češ, saj kriza ne more trajati večno, nekako se bo pa že še razpletlo.
A se tokrat očitno ne bo. Naj je ključne evropske politike v kriznih časih še tako strah povleči drzne poteze, ki bi za številne med njimi pomenile slovo od javnomnenjskih lestvic, nekaj bo nujno storiti. Kajti Evropa se že bliža »točki nič«, ko se lahko začne sesuvati vase. Ne le politiki, tudi volivci si bomo zato morali, hočeš nočeš, jasno in glasno odgovoriti na ključno vprašanje: Koliko nam še pomeni valutna unija in čemu smo se za skupnost še pripravljeni odreči?
Da gre zares in da je kriza res huda, je s pozivom, kaj vse je na kocki in »kako hitro lahko vse zaigramo«, zdaj opozoril tudi nekdanji nemški kancler Helmut Kohl. Bolehen kot je, se najbrž ne bi oglasil, če ne bi bilo res nujno. To, da sam nestabilne Grčije nikoli ne bi sprejel v valutno unijo in da nikoli ne bi popuščal pri paktu o stabilnosti evra, kar je bil nemški pogoj za ukinitev marke, sta bila seveda očitka, namenjena predvsem njegovi izbranki, učenki in že zdavnaj v CDU tudi za kanclerski položaj določeni naslednici Merklovi. Kajti tudi v vladajoči nemški konservativni stranki so prepiri, kaj sploh storiti z evrom in Evropo, vse glasnejši. Vendar je nekdanji kancler, ki nekaj ve o Evropi, povedal še precej več. Da v razmerah, v kakršnih smo, »sploh nimamo več izbire, če nočemo, da Evropa razpade«, in da mora Nemčija, ki si je v zadnjem času dovolila zapraviti »preveč teže« tako v evropskem kot svetovnem merilu, jasno prevzeti svoj del odgovornosti.
S tem se je nekdanji kancler precej približal trditvam svojega nekoč najhujšega kritika Joschke Fischerja, v marsičem pa tudi opozorilom borznega guruja Georgea Sorosa, da je prihodnost evra, s tem pa tudi Evrope, postala usodno odvisna od Nemčije. Predvsem od tega, koliko se bo ta pripravljena odreči svojim »kroničnim trgovinskim presežkom« (tako Soros) in koliko bo na koncu s kanclerki še vedno tako spornimi evrskimi obveznicami pripravljena reševati vse bolj zadolženo skupnost.
Torej smo pred posebnim paradoksom. Evropa, ki je vsa povojna leta pomagala reševati Nemčijo, ta pa je nikoli povsem zamrle strahove pred »nemško Evropo« ves čas mirila s poudarjanjem »evropskosti Nemčije« in z izdatnim financiranjem procesov širjenja (nemška združitev in ukinitev marke nikakor nista bili poceni), se je na lepem znašla pred tem, da je zdaj Nemčija tista, ki bo morala reševati Evropo.
Kako to izpeljati, koliko evropske moči je v kriznih časih, ko bi vsak najraje reševal sebe, skrite v Nemčiji in kaj bi tudi za največje v EU pomenilo izgubiti polmilijardno zaledje in skupno valuto, je seveda še uganka. A od tega, kako jo bodo evropski politiki rešili, je v marsičem odvisno, koliko Evrope – kar za celino še nikoli v zgodovini ni bilo dobro – bomo v prihodnje imeli v Evropi.
