Tiskane izdaje
Burkini je v sredici poletnih političnih razprav v Franciji. V treh francoskih mestih, dveh na rivieri in enem na Korziki, so župani že prepovedali muslimansko kopalno opravo, ki pokriva celotno žensko telo, ponekod se na ukrep vneto pripravljajo. Nakar se je ta teden v polemiko vključil premier Manuel Valls in kot prvi politik visokega ranga podprl prepoved. Predsednik socialistične vlade je izjavil, da je muslimansko kopalno oblačilo »instrument političnega projekta, ki zasužnjuje ženske« in kot tak »ni kompatibilen s francoskimi vrednotami«.
Polemika je na ta način dobila nov zagon, nasprotovanje »islamsko korektnemu« kopalnemu kostimu v treh kosih – z naglavnim pokrivalom, tuniko in hlačami – pa ključno politično podporo. Očitno se na podobno prepoved pripravlja več obmorskih francoskih letovišč, pa čeprav so burkiniji na tamkajšnjih plažah redkost. Fotografija v sredini izdaji časnika Libération je prikazovala plažo v Marseillu s tremi ženskami v oblačilih, ki se identificirajo kot muslimanska: ena je bila v majici in hlačah brez hidžaba, druga v tuniki in hidžabu; tretja v nekakšni različici burkinija. Kopalke so se v vodi igrale z otroki.
V politiki je kontekst vse in tudi v primeru burkinija ni nič drugače. Prepovedi ni mogoče razumeti brez konteksta terorističnih napadov in podaljšanja izrednih razmer v Franciji po julijskem atentatu v Nici. V tem smislu ukrep niti ni presenetil, pa čeprav je kontraproduktiven. Prepoved burkinija z razlago varnostne grožnje, kar je po odločitvi župana Cannesa potrdilo tudi administrativno sodišče, gre zlahka v useša. Še posebej v politično pregretem ozračju pred predsedniškimi volitvami prihodnjo pomlad, ko vse politične sile tekmujejo, kdo bo bolj nepopustljiv do potencialne islamske grožnje.
In vendar je več kot očitno, da francoski model ne deluje. Prepoved burke v javnih prostorih, ki jo je Francija sprejela leta 2010, ni rešila ničesar. Zgražanje nad burkinijem je odraz nelagodja v francoski družbi in neuspešnega sobivanja z muslimani. Muslimanska oblačila so v času terorizma postala kontroverza: za ene so burkiniji provokativni verski simbol, za druge samo stvar osebne svobode, oboje kaže razhajanja znotraj francoske tradicije laicizma. Francija definira koncept laicizma vse bolj rigidno, celo etnocentrično – na način, da ljudje, ki gojijo očitne muslimanske prakse in nosijo muslimanska oblačila, ne morejo biti dobri državljani, mi je spomladi pojasnjeval politolog s pariške Sorbone.
Fenomen ni izključno francoski, posamične polemike te vrste je opaziti v Belgiji, Nemčiji, Maroku. Tema je oplazila številne evropske države, mediji večidel kritizirajo, politiki tehtajo poteze. Italijanski notranji minister Angelino Alfano je že izjavil, da lahko takšni ukrepi dosežejo ravno nasprotno, sprožijo teroristični napad.
S koncem poletja burkiniji ne bodo več aktualni, toda občutljivost za vse, kar se identificira kot muslimansko, ostaja visoko na francoskem in evropskem političnem dnevnem redu.
