Kultura in prosveta?

Množičen odpor proti pretopitvi doslej samostojnega ministrstva za kulturo v zmes ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki je z javnimi protesti poklicanih organizacij prerasel od spontanega individualnega podpisovanja peticije v območje organiziranega izražanja legitimnih skupinskih interesov delov civilne družbe, nas ne preseneča. Ne gre namreč le za spremljevalni pojav tako rekoč vseljudskega odpora proti vsakršnim spremembam, ampak za nekaj več.

Pokojni minister za kulturo in književnik Rudi Šeligo je rad povedal anekdoto, kako je slavni italijanski pisatelj Umberto Eco nekoč odklonil ponujeno funkcijo ministra za kulturo v Italiji z utemeljitvijo, da bi za široko razvejene razsežnosti in vplive kulture potreboval najmanj pristojnosti in pooblastila podpredsednika vlade. V tej smeri so (vsaj deklarativno) zastavljali prizadevanja ministrstva tudi Šeligovi nasledniki in naslednice, ki so vztrajno ponavljali, da mora postajati kultura čedalje bolj celostno pojmovana vladna kategorija. To pomeni, da k strateškemu razvoju kulture lahko z umno spodbujenimi sinergijskimi učinki plodovito prispevajo vsi partnerski vladni resorji.

V nasprotju z omenjenimi prizadevanji, ki so utemeljena v vse večji kompleksnosti in zapletenosti družbe, umetnosti in kulture v 21. stoletju, je videti z nonšalantnim zamahom političnega populizma zastavljeno izobčenje samostojne kulture iz vlade kakor korak za več kot pol stoletja v preteklost, ko je bil svet okoli nas veliko bolj prost in obvladljiv, a tudi bolj surov. Tedaj so odzvanjala prebudniška gesla: »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!« ali »Vsi v ljudsko prosveto!«. Slišati pa je bilo tudi svarilo: »Ko slišim besedo kultura, primem za revolver!« Izobčenje samostojne kulture iz vlade je videti kakor korak 
za več kot pol stoletja v preteklost.