Lov na zemljiške odpustke je odprt

Bitka za nove odpustke vsem, ki v nizkem startu čakajo z naložbami v objekte na rodovitnih ravnicah, je dobljena. Po maratonski seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje, na kateri so v neenakem dvoboju prepričanih v (ne)ustreznost spreminjanja zakona o kmetijskih zemljiščih, je še bolj jasno, da si vsaka oblast kroji zakone po svojih željah.

Ponovno spreminjanje zakona o kmetijskih zemljiščih, s katerim je Slovenija po letih neverjetno lahkotnega pozidavanja najrodovitnejših površin šele lansko jesen z odškodninami za spreminjanje namembnosti napovedala konec nespametnemu razsipništvu z naravnim virom, je zgolj potrditev te »pravice«.

V državi, ki je v širšem evropskem prostoru po deležu obdelovalne zemlje na prebivalca popolnoma na repu in je po vseh kazalnikih na repu tudi po deležu prehranske samopreskrbe, je pomembneje poskrbeti za zadostitev gradbenih želja peščice kot za izdatnejšo pridelavo hrane. Zato so preslišana opozorila, da tudi z amandmajskim popravljanjem predlagane spremembe zakona, po katerem minimalne odškodnine za spremembo namembnosti najboljših kmetijskih površin ostanejo, ne bo mogoče zaustaviti graditeljev.

Ker ni mogoče pričakovati, da bi se ob sprejemanju zakona še kaj spremenilo, je že zdaj v javnost posredovano nedvoumno sporočilo, da prihaja čas odprtega lova na kmetijska zemljišča. Simbolične odškodnine za njive, spremenjene v gradbene parcele, so lahko prej kot napotilo investitorjem na manj kakovostna zemljišča smerokaz k najboljšim na ravnicah.

Neproduktivno je ob vseh argumentih, ki kličejo po celovitejši, učinkovitejši zaščiti že tako preskromnih zaplat rodovitne zemlje, obujati spomine na zablode preteklih kmetijskih in zemljiških politik, na zgrešene poteze posameznih ministrov. Zaradi njih smo, kjer smo po obdelovalnih površinah.

Kot da se nočemo sprijazniti z omejenim bogastvom naravnih virov, med katerimi so tudi kmetijska zemljišča. Najboljša so nenadomestljiva in bi morala (p)ostati nedotakljiva. Brez odpustkov za tega ali onega investitorja in brez počepanja pred interesi občinskih veljakov v (pre)številnih občinah pri nas. Trgovin in industrijskih con je že tako preveč. Neracionalno je graditi še nove, ko pa še tiste, ki so v preteklosti zrasle na najboljših njivah, postajajo prevelike, neizkoriščene. Za reševanje stanovanjske problematike mladih družin na podeželju, ki so zdaj tako pogost izgovor za ukinjanje odškodnin pri spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč, pa zagotovo obstajajo še kakšni vzvodi.

Če je lahko kaj dobro ob pregretih razpravah, s katerimi je pospremljeno spreminjanje zakona o kmetijskih zemljiščih, je to, da so odprle Pandorino skrinjico že leta nerešenih vprašanj v kmetijstvu. Od tistega, da sploh nimamo urejenega katastra najboljših zemljišč, do tega, zakaj se nam stopnja samopreskrbe ob vseh denarnih spodbudah, ki jih dajemo v kmetijstvo, še kar zmanjšuje in zakaj se pri nas nič ne izplača pridelovati.