Tiskane izdaje
Silovite nevihte z zameti toče, katastrofalne poplave v Rusiji, velikanski požari v zgodovinsko najtoplejših mesecih ZDA še zdaleč nimajo povsem jasnih in enakih izhodišč. Ne da se vsega kar tako, čez palec, pripisati podnebnim spremembam. Nekaj pa je jasno, segrevanje planeta pospešuje vodni cikel, saj voda hitreje izhlapeva in se potem siloviteje zliva na planet, saj več energije pomeni močnejše nevihte, vročina in izhlapevanje vode prineseta idealne pogoje za požare.
Pri tem vedno znova s strahom ugotavljamo, da smo proti vsem tem silam nemočni. Ko silovit veter ruva drevesa, ko je nebo razsvetljeno s strelami in ko vse bobni, iz višin pa padajo kroglice ledu, pridejo na plan močna čustva. Ne kot strah pred sošolcem, ki zvija roke in zahteva denar, ne kot sovraštvo do šefa, ki zahteva nemogoče. To so obvladljive stvari. Divjanje narave je hujše, videti je kakor napad na vse, kar imamo.
Imamo pa veliko in hočemo še več. Izkopavamo, kurimo, predelujemo, pridelujemo, kupujemo in veliko odmetavamo. Vsako zmanjšanje intenzivnosti potrošniške ihte je namreč povezano z bojaznijo, da se bo gospodarska rast ustavila. To pa je menda že grožnja standardu in obresti se nam povišujejo. Pa je res? Katera industrija bo delala, če bodo nevihte vsakih nekaj dni sesule električno omrežje, kako bomo pridelovali hrano, če bo spomladi suša, vmes bo tolkla toča, jeseni pa bodo poplave? In kako bomo zadovoljni s svojim življenjem? Tega sicer nihče ne meri zares, kot merilo razvoja, denimo; pa ne bi bilo slabo, če bi kdo.
Slovenija kljub zadnjim neurjem z močnim dežjem in točo še vedno preživlja sušo. Ta se vleče še od lani. Še pretekli teden so pretoki rek, ki izvirajo na sončni oziroma južni strani Alp, dosegali dobro petino normalnih pretokov, v mokrih dneh pa so se pretoki »popravili« na slabo tretjino. Edina naša reka, ki ima letos več vode kot navadno, je Mura. Ampak to smo ogradili v korito in jo hitro pošiljamo skozi državo. Seveda, voda je dobra, ko lepo urejeno in po pravilih priteče iz pipe; da bi se kje razlivala ali polnila močvirja, je pa preveč. Vodo je treba pokoriti, spraviti v cevi in kanale, niti naključno se ji s pozidavo ne bomo prilagajali.
Rešitve so, vendar niso niti preproste niti hitre. Narava na koncu vedno zmaga. Toda ni nujno, da to ne bi bila tudi naša zmaga. Le naravne zakonitosti je treba upoštevati in ne delati v nasprotju z njimi. Dolgoročno to pomeni odpraviti emisije toplogrednih plinov, saj ti poganjajo podnebno spremenljivost, ko noben setveni koledar in vremenski pregovor ne veljata več. Srednjeročno je nujno treba najti načine za zadrževanje vode, trajnostno namakanje in bogatenje podtalnice. Kratkoročno pa zavarovati pridelke, vozila in stavbe pred točo. Veliko drugega, razen mrež, ni mogoče storiti po naravnih pravilih.
Lahko pa smo inovativni, to je naraven proces. Imamo eno najbolj vodnatih držav na svetu, glede na pričakovane svetovne trende je to izrazita prednost. In priložnost. Gotovo jo znamo bolje izrabiti za zadovoljstvo ljudi.
