Neizbrisen odtis v duši

Tu skozi do trpečega greš mesta, tu skozi pot gre v večne bolečine, tu skozi k pogubljenim pelje cesta. Pravično umel je stvarnik iz višine, ustvaril me je silno, brez napake, v ljubezni prvi, iz vednosti edine. Pred mano ustvarjene stvari le take so kakor jaz, ki tu stojim za večno, kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake. Razsežnosti teh verzov, izpisanih nad vrati, ki vodijo v pekel iz Božanske komedije Danteja Alighierija, so resnično epske. Iztočnica zanje je izgubljenost v temnem gozdu, iz katerega vodi dolga pot skozi peklenske kroge prek vic do raja. Do spoznanja. Ki ni oropano upanja.

Upanje je tisto, ki umre zadnje. Nobeni stvari, dogodku, človeku ali okoliščinam, ki narekujejo naš življenjski tok, ne bi smeli dopustiti, da nas oropa tega duševnega stanja, v katerem je mogoče vedno znova uzreti možnost za rešitev iz težkega položaja. Upanje v nekaterih obdobjih resda lahko pojema, vendar živi. Obstoj upanja je vezan na človekovo bivanje na Zemlji. Na življenje samo.

In to je neprecenljivo. Ni ga človeka, ki bi mu bila dana pravica, da drugemu odvzame možnost upanja. A to se, na žalost, dogaja, se je in se še bo. Vedno se najdejo brezkompromisni povzpetniki, ki si na vse mogoče in nemogoče načine izborijo moč za prevzemanje vajeti usode v svoje roke. Nemalokrat se do konca ne zavedajo peklenskosti svojega početja.

A take izgubljene duše naj hodijo svojo pot. Bistveno je, da si človek v stiski, pa naj bo njegova trenutna bivanjska situacija videti še tako nerešljiva, prizadeva za rešitev iz nje. Poišče pomoč, ki obstaja. Vedno se najde roka, ki pomaga. Nekdo, ki je pripravljen poslušati in pomagati pri iskanju rešitve. Resda so redki, ki človeku takrat, ko se znajde v nepričakovani stiski, pa naj bo razlog zanjo bolezen ali izguba službe ali kar koli drugega, ne obrnejo hrbta. Zato so tisti, ki v taki situaciji ne odidejo v drugo smer, neprecenljivi. Takšni prijatelji, pa čeprav jih človek spozna in prepozna šele v krizi, rešujejo življenja in vračajo izgubljeno upanje.

Božanska komedija, temeljna srednjeveška literarna stvaritev, med drugim predstavlja odziv na tedanje politično dogajanje. Tudi Dante je ugotavljal, da bi ljudje lahko imeli raj na zemlji, če bi znali živeti – drugače, kot živijo. Oziroma živimo. Zato si človeštvo rajske apoteoze, vsaj videti je tako, še dolgo ne bo zaslužilo. Razmere, v katere so vpeti zdajšnji razvojni izzivi, si ne zaslužijo poveličevanja, še manj pa so tega vredni tisti, ki so jih in jih še soustvarjajo. Odgovornost do ključnih življenjskih vrednot in do sočloveka se zdi, da je pozabljena. Poslanci ljudstva že vse predolgo smešijo sebe in narod vztrajno pehajo v pekel …

Blizu Zatolmina, nad Hudičevim mostom, ki se pne nad ozko divjo sotesko Tolminskih korit, je Dantejeva jama. Dante je ob intenzivnem vpijanju vtisov tega okolja našel navdih za pekel v Božanski komediji. Zanimivo pri tem pa je, da sta tamkajšnja okolica pa tudi jama sama ne le divji, ampak tudi prelepi. Takšni, da pustita neizbrisen odtis v duši. Božanskega, ne peklenskega.

Tako je in naj bo tudi z življenjem. In upanjem.