Nevarna milina

Slišati je nevarno, a utegne, pa čeprav si tega v resnici nihče ne želi, postati res: Marine Le Pen, nova voditeljica francoske skrajne desnice in najmlajša hči postaranega nacionalista Jean-Marie Le Pena, bo mešala štrene francoske politike, in to pri samem vrhu.

Objavljeno
07. marec 2011 18.12
Posodobljeno
07. marec 2011 18.12
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Spletna raziskava za dnevnik Parisien je šokirala z rezultati, da predsednika Sarkozyja podpira le še dobra petina državljanov; z najnižjo, komaj 33-odstotno podporo doslej se sooča tudi premier François Fillon. Mnogim jemlje sapo, toda če bi bile volitve zdaj, bi se s 23 odstotki glasov v prvem krogu najbolje odrezala prav Le Penova, prva socialistka Martine Aubry bi jih dobila 21, prav toliko kot zdaj še prvi med Francozi Nicolas Sarkozy.

Čeprav v anketi niso preverjali volilnih možnosti »enigmatičnega levičarja« Dominiqua Strauss-Kahna, ki - glede kandidature - z udobnega položaja direktorja Mednarodnega denarnega sklada še vedno ribari v kalnem, se dobro leto pred volitvami mediji že zatekajo k slikoviti primerjavi o potresu na političnem prizorišču. Medtem ko je Sarkozy leta 2007 s sloganom Več delati, da bi bolje zaslužili predvolilno uspešno hodil v zelnik skrajne desnice, je videti, da bo Nacionalna fronta prihodnje leto kradla glasove desnosredinski Zvezi za ljudsko gibanje. Kar petina volivcev, ki je oddala glas za Sarkozyja, se vsaj ta trenutek ozira k Le Penovi. Ob tem je zagotovo upravičen poudarek francoske politologinje Catherine Wihtol de Wenden decembra lani za Delo, kako si mnogi v javnomnenjskih raziskavah niti ne upajo priznati, da podpirajo skrajno desnico. Ankete pogosto podcenjujejo njeno potencialno volilno telo.

A rezultati omenjene študije za Parisien niso pogreli le vladajoče desnice, ki, kakor se zdi, s svojim slogom vladanja brede čedalje globlje, izidi so tudi alarm za opozicijsko levico. Benoît Hamon, »porte-parole« francoskih socialistov, je v intervjuju, prav tako za Delo, dejal, da bi Francozi z neizvolitvijo Nicolasa Sarkozyja naredili uslugo Evropejcem. En Berlusconi v Evropi da je dovolj, dva sta preveč. Koliko pa bi pomenila skrajna desničarka Marine Le Pen?

Še zdaleč ni dovolj, da levica politično strelja v Sarkozyja, tudi zato ne, ker je sarkozizem vse manj samoumevna pot v prihodnost, tudi za desnico. Med desnosredinskimi imeni namreč že (medijsko) preigravajo predsedniški potencial premiera Françoisa Fillona, zunanjega ministra Alaina Juppéja, nekdanjega predsednika vlade Dominiqua de Villepina. Tudi streljati počez v desnico ni dovolj, ampak je nujen prepoznaven politični program: socialisti so svoje sveže predvolilne ideje pred kratkim zbrali v knjigi Za drugačno civilizacijo. Pri razmišljanju in pisanju je sodelovalo več kot petdeset strokovnjakov, zdaj je slišati samohvalo o novem smislu, etiki in resnici, še obete boljših časov in novih priložnosti: tudi za mlade.

Resignirano mladino že mesece poziva k indignaciji 93-letni Stéphane Hessel, nekoč član Francoskih svobodnih sil, diplomat in soavtor deklaracije o človekovih pravicah. Njegova brošura Indignez-vous! gre za med - od oktobra lani so je prodali že neverjetnih 1,74 milijona izvodov. Francozi, povejte, kaj vas jezi v tej družbi, ki je zašla, na lokalni in globalni ravni! Sliši se bogokletno, a nekaj je gotovo narobe, če iz mladih kliče ogorčenost in bes človeka v globoki starosti. Narobe je zato, ker se po zakonu narave umika in je jeza, svari nevropsihiater Boris Cyrulnik, zaslepljena, razmere pa terjajo premislek. Tudi razmislek o vzponu Marine Le Pen. Milejša od očeta je lahko nevarnejša od njega.