Ništrc

Osem mesecev razprav za pičel izkupiček. Ministrstvo za izobraževanje je najprej napisalo besedilo člena zakona, ki naj bi spustilo angleščino v predavalnice, in razburilo strokovno javnost, nato je sporno besedilo umaknilo. Stvari so še vedno take, kakršne so. Neurejene.

Ključni problem je, da nihče pravzaprav dobro ne ve, čemu je bilo namenjeno. Odpiranju visokošolskega prostora, kot so zatrjevali na ministrstvu? Boljši kakovosti univerz, njihovemu vpenjanju v gospodarske tokove in zagotavljanju dovolj velikega števila študentov, ki jih je vse manj ob nespremenjenem številu profesorjev in programov, kot so govorili rektorji? Ali pa neoliberalni komercializaciji visokega šolstva, kot so se bali nasprotniki novele?

Osem mesecev in veliko besed, pozneje pa ni jasno, kako se bo univerza odpirala in internacionalizirala, čeprav se sogovorniki strinjajo, da se mora. In če se že pri sprejemanju novele, ki bi jo bilo treba čim prej sprejeti, saj ne ureja le položaja in vloge slovenščine na univerzah, ampak – denimo – tudi njihovo financiranje, zapleta že pri prvi spremembi, kdo in kdaj bo dosegel konsenz, ki je potreben za sprejetje sistemskega zakona o visokem šolstvu? Čudežna sestavina, ki bi z enim zamahom najbrž rešila vse zagate, je seveda denar. Predavanja tujih profesorjev bi lahko simultano prevajali, a to stane. Tuji študenti bi predavanja lahko poslušali ločeno od domačih v tujem jeziku, morda celo dveh ali treh, a tudi to stane. Stane tudi izpopolnjevanje profesorjev, ki obvladajo svoje področje, a morda ne tudi tujih jezikov, in stanejo tudi tečaji slovenščine za tuje študente.

Čas bi bil, da se pogovorimo, koliko kakovostnih univerz, programov, profesorjev in študentov želimo in koliko si jih lahko privoščimo. Potem bomo vedeli, ali tuje profesorje in študente potrebujemo in tudi, kaj jim lahko in kaj jim moramo ponuditi.