Novi evropski red

Evropska unija se je po kriznem vrhu, ki bo v zgodovini verjetno zapisan kot prelomni, če ne kar usodni vrh – ali bo predznak pozitiven ali negativen, se bo šele pokazalo –, znašla pred novim začetkom. Vse kaže, da tokrat brez Velike Britanije. To za konstrukcijo celine kot celote in za njeno trdnost ni dobro. Podobno kot ni mogoče stabilno sedeti na stolu, če nima vsaj treh nog, je namreč tudi za Evropo do zdaj še vedno veljalo, da brez ravnovesja moči med Berlinom, Parizom in Londonom ne more biti mirna.

Naj torej Evropejci iz EU »26 minus 1« po vrhu, ki je prvič na tako brezkompromisen način izpljunil eno izmed članic, še toliko vihajo nos nad vedno evroskeptičnimi Otočani, ki da so si sami krivi, ker so toliko ujčkali svoj »City«, brez Britancev Unija, ki je na vrhu pravzaprav že sklenila postati Evrska fiskalna unija + dodatek, ni več ista EU, kot smo jo poznali doslej.

To pa je škoda. Naj so bili Britanci od nekdaj še tako težavni, evroskeptični in komplikatorski, tega, da so se vedno zavzemali za véliko, kar se da svobodno in v svet odprto Unijo, jim ni mogoče odrekati. To pa so cilji, ki so najbrž vredni vsega truda. Toliko bolj, ker jim v teh kriznih časih pritrjuje tudi velika večina »normalnih demokratičnih evropskih državljanov«, ki na Bruselj pogosto gledajo po britansko skeptično in ki jim hočeta samooklicana reševalca evra in EU v imenu »učinkovitosti« zdaj vzeti še delček te njihove evropske demokratičnosti, zraven pa celo pravico do nacionalne suverenosti.

S trditvijo, da se mora EU trdneje povezati, ker brez fiskalne unije ni mogoče rešiti valutne unije, se je mogoče strinjati. Korak, ki sta ga izsilila Merklova in Sarkozy, je po vseh neuspešnih gasilskih akcijah torej prvi korak h koreninam problema. Čeprav ga še ne rešuje. Tudi ponorelih finančnih trgov najbrž še ne bo ustavil. Zavedati pa se je treba, da hitro lahko do te mere razmaje »skupnost enakopravnih evropskih narodov«, da izključitev Otočanov ne bo le precedens, ampak bo postala pravilo. In to ne da bi duetu, ki Evropi po novem ukazuje, predpisuje in začenja celo izključevati, pri tem sploh uspelo rešiti bistvo problema – dolžniško krizo samo.

Nevarnost je toliko večja, ker med »žrtvami« prelomnega vrha niso samo Britanci in v marsičem tudi že tiste članice evrske skupine, ki jim je vnaprej jasno, da ne bodo ušle kaznim, ker objektivno ne bodo zmogle izpolniti novih fiskalni pravil, ampak mednje sodi tudi večina evropskih institucij. Merklova in Sarkozy sta sicer obljubila, da bosta v prihodnje k sodelovanju veliko bolj pritegnila tudi komisijo, svet in evropski parlament, a to bosta morala šele dokazati. Če bo seveda šlo. Kriza je namreč težišče moči v Uniji že krepko oddaljila od teh institucij in ga nevarno premaknila v polje samo nekaterih izbranih članic. To pa v zgodovini celine še nikoli niso bile okoliščine za oblikovanje boljšega evropskega reda, ampak kvečjemu narobe – za povsem nepredvidljiv nered.