Tiskane izdaje
Po SP v Južni Afriki je Portugalska na prijateljski tekmi napolnila mrežo svetovnih prvakov (4:0). Recept naj bi torej že imela, toda to bo druga zgodba in v njej imajo Španci še vedno manjšo prednost.
Španija ne igra proti Ronaldu, ampak proti Portugalski. To pomeni, da se bodo Ronalda lotili tako, da bodo okoli njega zožali prostor. Sicer pa bodo Španci predstavili svojo značilno igro. Pri oceni, kakšna je sploh španska igra, pa pogosto prihaja do nasprotujočih si mnenj. Španci slovijo po tem, da nadzorujejo igro s posestjo žoge. Toda njihova velika odlika je obrambna postavitev, ki temelji na tem, da tekmecem takoj vzamejo ali poskušajo vzeti žogo tam, kjer jo izgubijo. Naj si bo to v tekmečevem kazenskem prostoru ali ob robu igrišča. Osnovni cilj je, da žogo spet čim prej osvojijo, da nasprotnikom ne dajo možnosti vodenja in narekovanja igre. Pri tem so mojstri.
Ta igra ima tudi pasti. Največja je, da morata štoperja Gerard Pique in Sergio Ramos stati zelo visoko. Za njima ostaja zelo veliko prostora, kar pomeni, da je vsaka žoga, ki je ne ulovita, lahko nevarna, saj sta Ronaldo in Nani prehitra. Če ne bosta vzela žoge, bo zavladal preplah. Nasprotni napadi bi bili lahko »ubijalski« in v teh so Portugalci z naskokom najboljši in najučinkovitejši.
Skozi prvenstvo je večna uganka, kdo bo začel v španski enajsterici, napadalec Fernando Torres ali napadalni zvezni igralec Cesc Fabregas. Zame je to nepomembna podrobnost, vseeno je, kdo začne. Druge podrobnosti so bolj ali manj znane. Poudaril bi še, da Španija še ni ostarela in utrujena ekipa, pač pa je v najboljših letih. Prav tako ni Real, Barcelona, Katalonija, Kastilija ali Baskija. Na igrišču je Španija in deluje ter diha kot ena celota. Za to ima zasluge izkušeni in umirjeni selektor Vicente del Bosque.
* Tomaž Kavčič, selektor slovenskih nogometnih reprezentanc do dvajset in enaindvajset let
