Ozdravitev v koreninah

Zaradi širokopoteznosti so Lovšetu stvari ušle izpod nadzora.

Objavljeno
29. maj 2013 22.35
Slovenija, Ljubljana, 02.December2008, Plačevanje gostinskih uslug s kreditnimi koarticami. Foto: Igor Zaplatil/Delo
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo
Zgodba z Diners Clubom Slovenija gre rada v ušesa preprosto zato, ker je za ljudi na kratek rok pomembnejša in razumljivejša od fiskalnih pravil in makroekonomskih neravnovesij, ker mnogim od 80.000 imetnikov kartic omogoča »življenje na obroke«, torej preživetje, od politike utrujeni javnosti pa razvnemajo domišljijo »tajkunski posli« in premoženje glavnega protagonista, razvpitega poslovneža, lobista, eksotičnega bogataša s stalnim bivališčem v Monaku in vilo na Floridi, Tomaža Lovšeta. Popolnoma dovolj intrigantno.

Morda ob poplavi nasprotujočih se informacij ne bomo nikoli izvedeli, kako je v resnici tonil Diners. Verjetni poenostavljeni scenarij pa gre takole: ambiciozni Lovše, ki se ga mnogi najbolj spomnijo po tem, da se je v New York odpravil snemat visokoproračunsko oglaševalsko akcijo za Peko z znano hrvaško manekenko v času, ko je družba že komaj napraskala denar za plače, je zavohal novo poslovno priložnost in leta 2003 od Američanov kupil franšizo za Diners. Družba je postala eno najhitreje rastočih podjetij, ne le zaradi agresivnega trženja, ampak tudi zaradi zanimivega poslovnega modela in ugodnosti, ki jih je ponujala, predvsem zelo preprostega obročnega odplačevanja izdelkov in storitev. Vse je raslo – množica imetnikov kartic, množica prodajnih mest, ki so sprejemala Dinersove kartice, partnerski programi z dodatnimi ugodnostmi in Lovšetov ego – in preraslo za tak model in obseg poslovanja potrebno finančno infrastrukturo.

Diners je namreč omogočal plačilo na obroke in kreditiral imetnike kartic, prodajnim mestom pa je plačeval v bilateralno dogovorjenih rokih, običajno tedensko, nekaterim malo prej, drugim pozneje. Vsekakor je za zelo hitro širitev potreboval čedalje več denarja (osnovni kapital družbe je bil skromen) in tega so mu v dobrih časih banke velikodušno posojale. O tem, koliko kreditov je namesto za plačilne storitve počrpal za nakup italijanske družbe in koliko se jih je izgubilo zunaj »osnovne dejavnosti«, za vzdrževanje hollywoodskega življenjskega sloga, težko sodimo, že javna podoba in značaj Tomaža Lovšeta pa zelo podpirata takšne sklepe.

A računi so začeli dospevati, banke so, tako kot drugim gospodarskim subjektom, tudi Dinersu priprle pipe za refinanciranje kreditov. Ker je gospodarska kriza začela najedati končno potrošnjo, plačilna disciplina se je poslabšala (Diners pa pri izterjavi menda ni prav učinkovit), samo kartično poslovanje ni več zadoščalo za poplačila vseh zapadlih obveznosti. Vrzel je v kratkem času dobila tolikšne razsežnosti, da je Lovše ni mogel »zapreti« niti z zamudno prodajo italijanske družbe.

In bančni regulator je presekal grozečo agonijo z odvzemom dovoljenja. Izčrpavanje družbe bi lahko ustavil tudi prej ali drugače, z za uporabnike manj bolečimi rezi, na primer z neposrednim nadzorom poslovanja. A zdi se, da je hotel »ozdravitev v koreninah«: znebiti se lastnika družbe Lovšeta (ni pričakovati, da bi mu dal novo licenco) ter njegovega za konservativne finance in sedanji čas povsem neprimernega poslovnega hazarderstva in širokopoteznosti.