Tiskane izdaje
Prijatelj Winston (Churchill) je v znamenitem govoru naciji napovedal blood, sweat and tears, kri, znoj in solze. Začela se je druga svetovna vojna, messerschmitti so se znašali nad Londonom, Britanci niso bili pripravljeni na vojno in vse skupaj je bilo videti brezupno. Vendar je Winston organiziral silovit, zagrizen odpor in naposled porazil Adolfa. Naš dragi premier je očitno poslušal ta govor in, kot kaže, ga je navdihnil, da je te dni za oktober napovedal nelikvidnost, torej praktično bankrot, kri, znoj in solze – če ne bomo vsi nemudoma sprejeli njegovih »rešitev«. Skratka, pritisnil je na opozicijo in navadne smrtnike, da se sprijaznimo in uklonemo vsemu, kar se bo scopralo v njegovi glavici. Na tujem so prisluhnili temu katastrofičnemu žlobudranju in bonitetne ocene Slovenije so takoj padle. Premier očitno z Veliko Britanijo nima sreče: prepisal je govor Tonyja Blaira, a so ga zasačili in flagranti; zdaj je sanjal Churchilla, a se ni toliko zbudil, da nad našimi glavami vendar ni messerschmittov. Kot kaže, tako uživa v izrednih razmerah, da je čisto iz sebe, ker že dve desetletji nismo imeli nobene vojne. Pobarati bi bilo treba strica Freuda.
Ali pa grške svečenice. Stari Grki niso bili ravno pobožni v današnjem pomenu. Aristofan se je v igrah bogovom posmehoval, Herodot pa je začel uporabljati poseben samostalnik za »religijsko navado«, skoraj za religijo samo, in glagol »držati se religije« ali »častiti božanstvo« ali celo »početi religijo«. V času Teofrasta je bila v splošni rabi beseda, po kateri je pomen besede strahospoštovanje – ob božanstvu seveda – dobil že tako slabšalen prizvok, da je lahko pomenila praznoverje. Navzlic tej, danes bi rekli liberalnosti, so Grki izvedli prvi stalinistični proces, ko so po porazu Aten napadli Sokrata z izmišljenimi obtožbami, češ da ne priznava bogov, ki jih časti država, in da uvaja nova božanstva ali ateizem, kar kvarno odvrača mladeniče od vrlin dobrega državljana. Sliši se kot obtožnica iz 20. stoletja, mar ne?
No, za nas so pomembnejša preročišča, kamor so posamezniki prihajali z zasebnimi skrbmi, državniki pa so iskali nasvet o državniških zadevah. Herodot pripoveduje o preročišču z velikim hrastom v Dodoni, najstarejšem v vsej Grčiji in tudi edinem v njegovem času. Preročišči sta bili tudi Amfiarajevo svetišče v Oropu in Trofonijev votlinski orakelj v Labadeji, vsa ta »brezja« pa so imela neki skupni imenovalec: povsod je bila kaka ognjeniška razpoka ali topli vrelec. Najbolj znano je kajpak preročišče v Delfih, kjer so svečenice po obrednem žrtvovanju med spanjem v svetem prostoru prejele primeren odgovor v sanjah. Odgovori so se »klientom« ponavadi zdeli močno skrivnostni in so si jih pač raztolmačili po svoje. Zdaj vemo, da naj bi k posebnemu transu svečenic največ pomagali plini, ki so uhajali iz tal; danes bi surovo rekli, da so bila dekleta zadrogirana.
Je naš ministrski predsednik vdihoval kake pline, recimo kot so otroci marsikje v vrtcih obsojeni na radon? Je v Jajcu kak topli vrelec ali ognjeniška razpoka?
Vsekakor mora biti s človekom, ki vodi državo in daje tako samomorilske izjave (oktobrski konec sveta), nekaj hudo narobe. Vemo za norega cesarja Nerona, ki naj bi dal požgati Rim, kar sicer ni dokazano in sodi v neke druge čase; vemo tudi za Pol Pota, ki je dal izprazniti mesta, celo glavno mesto Phnom Penh, a to se je zgodilo v neki zelo oddaljeni deželi. V Bangkoku sem se pogovarjal z enim šefov Rdečih Khmerov; popil je nekaj viskijev in mi skozi solzne oči zatrjeval, da so povsem miroljubni ljudje, usmerjeni k demokraciji. Čeprav so prej pobili okoli dva milijona ljudi, o tem je svetovno znan film Polja smrti. Je pod Kambodžo kakšna ognjeniška razpoka? Mislim da ne, o tem bi bilo treba vprašati geologe, vsekakor pa trdno vemo za razpoke v človeških možganih, ki so vidne z rentgenom in drugimi medicinskimi čudesi. Imajo jih kajpak tudi politiki (če imajo možgane) in drznemo si trditev, da so po globini primerljive z Marianskim jarkom pri Filipinih, torej 11 km. Tja so se sicer spustili z batiskafom, ampak ugotovili eno samo prazno temo.
Kako si razlagati, da predsednik vlade pošilja v svet tako samomorilska, katastrofična sporočila, ki posledično položaj v državi še poslabšujejo? Najprej seveda pomislimo na pritisk, naj se nemudoma izpelje vse iz njegovega Marianskega jarka (tam je gotovo tektonska razpoka). Ali pa: oblast je pomembnejša od narodovega blagra, naredili bomo vse, da nam kavboji iz Bruslja ne bodo iztrgali vajeti iz rok. Požgali bomo, če bo treba, Jankovićevo Ljubljano, prebivalstvo pa zdesetkali, zlasti neuporabne upokojence, in jih izgnali na podeželje. Freud je tu nemočen, le sam bog ve, kaj se politiku mota po glavi, da se izpostavlja tako neracionalno, pravzaprav nebrzdano. Katastrofično. Antipod je v tem pogledu nedvomno predsednik države. Ali pa gre preprosto za strah, da se ne bi vse skupaj izcimilo v kako tehnično vlado, kar bi bil seveda moralni in profesionalni poraz sedanje vladajoče garniture. Vse drugo, samo tehnična vlada ali nove volitve ne! Le kdo bi si mislil, da pronicanje plinov iz tal tako vpliva na možgane.
Ministrstvo za okolje in zavod za zdravstveno varstvo naj naposled že naredita raziskavo, kaj je pod tlemi Šubičeve, Gregorčičeve in sploh, kjer so državne institucije. Ne bi tudi škodilo, če bi politike in poslance nagnali na zdravniški pregled, tako kot ga morajo opraviti šoferji, žerjavisti, strojevodje, novinarji, imetniki strelnega orožja itd. Navsezadnje ne bi škodile niti govorne vaje: za našega ministrskega predsednika ne vemo, ali na evropskem odru sploh kaj zine in komu pogleda v oči, šef italijanske tehnične vlade Monti (Italija je precej na slabšem) pa tako rekoč blesti; danes pri Merklovi, jutri pri Hollandu, zgovoren je, poln nekih zamisli in očitno je, da se bo Italija, ta ekonomsko najbolj črviva tvorba, spet nekako izvlekla.
Za konec bi rad politike in cerkvene »dostojanstvenike« opozoril, naj si znova ogledajo italijansko-francoski film Habemus Papam, Imamo papeža. Kardinalski zbor v Sikstinski kapeli tako rekoč plebiscitarno izvoli novega papeža, toda ta tik pred inavguracijskim nastopom pred množico na Trgu sv. Petra doživi panični napad. Milijonski avditorij vernikov pričakuje, da se bo papež pojavil na balkonu nad trgom, a njega od nikoder. Kardinali mu pripeljejo priznanega psihoanalitika, zapriseženega ateista, vendar je zagotovo najboljši, ne more pa pomagati, ker mora papež s svojo negotovostjo opraviti sam. »Nisem dorasel nalogi!« trdi papež in se izmuzne na rimske ulice, v dejansko življenje. Psihoanalitik si medtem omisli sproščujočo terapijo za kardinale z odbojko, ki jo pa nemudoma opustijo, ko papeža z ulice vrnejo v Vatikan.
Sporočila filma: papež ugotovi, da ni dorasel nalogi, da verjetno noben ni dorasel nujni reformi Cerkve; da se ta mora vrniti v življenje, »na ulico«; da sta kardinalski zbor in s tem Cerkev v celoti potrebna neodvisnega psihoanalitika; da se vsega tega niti ne da izvesti … To »lekcijo« bi priporočili tudi politiki, čeprav je jasno, da naš papež ne bo nikoli priznal nedoraslosti nalogi, politični zbor pa si za noben denar ne bo pripustil psihoanalitika.
