Politika na Vršiču

Prijateljska srečanja pri Ruski kapelici pod alpskimi vršaci, ki jih je pred poldrugim desetletjem hvalevredno obudila peščica zanesenjakov, so z leti prerasla v močan kulturni, idejni in politični tok, ki je odnosom med Ljubljano in Moskvo dodal novo vrednost. Vršič je v vezeh med državama odpiral vrata, ki jih zgolj uradna dvostranska politika najbrž nikoli ne bi. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. Toda problem je, da je tiha in skromna slovesnost v spomin na ruske vojne ujetnike, ki jih je med prvo svetovno vojno za vselej pokopal snežni plaz, z leti postala preveč politična.

V Društvu Slovenija-Rusija, ki pripravlja vsakoletno slovesnost, vztrajajo, da je njihovo početje popolnoma apolitično, vendar to ni res. Pod Vršič je z leti začel prihajati ves slovenski državni vrh – od predsednika države in predsednika vlade do ministrov in poslancev –, pa čeprav je pri kapelici z ruske strani kar nekaj let zapored govorila samo Ljubov Sliska iz Saratova na Volgi. Gostja iz Rusije je bila takrat resda podpredsednica dume, toda to nikakor ne bi smel biti razlog, da zaradi nje in drugih manj pomembnih politikov tja pod gore rine ves slovenski državni vrh.

Dejstvo je, da je slovesnost pod Vršičem z leti postala prvovrsten politični dogodek, na katerem si je po logiki žanra tokrat očitno zaželel nastopiti tudi zdajšnji slovenski premier. Toda ker oblast dojema zelo po komisarsko, je kapelico s svojim grobim posegom v program v resnici spolitiziral do skrajnosti. Po besedah »prepovedanega« zgodovinarja Jožeta Pirjevca je s tem poskrbel za incident, ki bridko priča o tem, kakšno je stanje duha in demokracije v današnji Sloveniji.

A izvirni greh zapleta gre iskati v letih pred tem. Pod Vršič so namreč z ruske strani vselej prihajali napačni ljudje. Predstavniki Ruske pravoslavne cerkve na primer, ki je že od nekdaj zlizana z državo in je že v sovjetskih časih kolaborirala s KGB. Mene je kar zmrazilo, ko sem opazoval, kako so najvišji cerkveni dostojanstveniki blagoslavljali ruske vojake, ki so odhajali ubijat v Čečenijo. In prav perverzno je, da so predstavniki ruske politične elite, denimo, pripravljeni počastiti spomin na mrtve rojake pod Vršičem, hkrati pa ne priznavajo plazu stalinističnih čistk, ki je odnesel na milijone življenj. Za Kremelj ta grobišča ne obstajajo in nanje ne hodi nihče od politikov.

Pod Vršič torej nikoli niso vabili pravih ljudi. Ne večnega disidenta Sergeja Kovaljova, ne voditelja opozicije Garija Kasparova in ne nekdanjega premiera Mihaila Kasjanova, ki mu oblast ne dovoli na volitve. Lahko bi povabili sorodnike umorjene Ane Politkovske. Ali pa vsaj Pussy Riots, ki bi pred kapelico milo prosile, naj jih pogumna slovenska politika reši Vladimirja Putina in njegove korumpirane elite ...

Grobi politični spopad pod Vršičem je zdaj imenitna priložnost, da se slovesnost pri Ruski kapelici že prihodnje leto spet vrne v tihe in skromne pietetne okvire. Brez gardistov in nepotrebnega pompa. Politiki namreč ne znajo graditi prijateljstva med narodi. Tovrstno prijateljstvo lahko gradijo samo iskreni ljudje.