Poraz še najmanj boleč

Razočarani slovenski navijači sinoči ne bi smeli preveč objokovati poraza proti očitno favorizirani švicarski reprezentanci. Hitzfeldova zasedba z vseh vetrov je bila za razred boljši tekmec in bo morda na podoben način opravila tudi z drugimi pretendenti za vrh skupine E. Seveda, morda. Poraz na začetku kvalifikacij je boleč, proti domnevno neposrednemu rivalu za vrh – zdaj smo spoznali, da to na žalost ne drži – seveda še toliko bolj.

Še bolj »bodejo« v oči imena v Stojanovićevi udarni enajsterici. Da ne bo pomote, gre za ta čas najboljše slovenske nogometaše, torej selektor ni imel veliko manevrskega prostora za eksperimentiranje. Toda več kot očitno isti fantje na igrišču niso napredovali od tekem z Italijo in Srbijo, torej zadnjih števnih preizkušenj, čeprav so bogatejši za leto dni izkušenj in so šele prišli v najboljša nogometna leta. Nekaj je šlo torej narobe, čeprav s(m)o imeli na voljo štiri prijateljske tekme in dolgotrajne priprave tako junija kot septembra.

Boj za vrh seveda še ni izgubljen, na voljo je še devet tekem oziroma 27 točk. Tudi dejstvo, da je splavala po vodi priložnost za sanjski štart, ni tako pomembno. Zakaj pa ne bi mogli zmagati v Oslu? V nogometu je namreč – vsaj na igrišču – možno vse, kar so nazadnje dokazali Islandci, 118. moštvo z lestvice FIFA, ki je sinoči z 2:0 premagalo Norveško!

Ne, najhuje je, da nogometni družini ni uspelo izkoristiti priložnosti za vnovično zbližanje z navijači, da bi začeli graditi kult kot nekoč za Bežigradom in pozneje pod Kalvarijo.