Potres bo

Vsi se še spomnimo, da je bil 11. marca letos katastrofalen potres na Japonskem, ko je popotresni val med drugim razdejal jedrsko elektrarno Fukušima. Toda, iskreno, kdaj je bil zadnji katastrofalen potres pri nas v Posočju? Naj vam pomagam, najmočnejši je bil na velikonočno nedeljo 12. aprila 1998 in nekoliko šibkejši še 12. julija 2004. Dejstvo je, da se večina tega ne spomni več. Kljub zelo slabi izkušnji, ki jo doživimo ob potresu, je človekov spomin neverjetno popustljiv do tovrstnih neprijetnih občutkov.

Ne glede na to je dejstvo, da precejšnji, predvsem zahodni, osrednji in deloma vzhodni del Slovenije leži na potresnem območju. To pomeni, da se zaradi tektonskih pojavov nekaj kilometrov pod površjem skoraj nenehno sprošča energija in posledično tresejo tla. V povprečju se na naših tleh, kar nenehno spremlja državna mreža potresnih opazovalnic, tla stresejo več kot tisočkrat na leto. A magnitude teh potresov so večinoma tako majhne, da jih ljudje sploh ne zaznamo; seveda ne povzročijo nikakršne škode. Na srečo.

Občasno, vsakih nekaj desetletij ali pa še redkeje, s tako imenovano 500-letno povratno dobo, pa se tla na območju Slovenije pošteno stresejo. Kot vemo, v zadnjem obdobju predvsem v Posočju, a večkrat tudi drugje, na primer v Ljubljani, kjer je bil zadnji katastrofalen potres za človekov spomin davnega leta 1895. Zato si je kratkovidno zatiskati oči oziroma naivno upati, da močnejšega potresa pri nas ne bo in da se to dogaja samo drugim, nekje daleč …

Potres bo, le napovedati se ga ne da. Smo pa nanj lahko vsaj pripravljeni. Toda – ali smo? Reševalne vaje kot je IPA SI-QUAKE 2011 s pestro mednarodno udeležbo reševalnih ekip, ki te dni v več slovenskih krajih preverjajo usposobljenost za reševanje življenj po potresu, so vsekakor dobrodošle; ni dvoma, da bi morale biti celo pogostejše. A kljub temu je to le kurativa, reševanje in blaženje posledic, ko je potres svoje že opravil.

Zelo pa nam manjka preventiva v obdobju pred potresom oziroma med dvema potresoma. Na eni strani je to sistematično pregledovanje in dejansko izboljševanje potresne odpornosti stavbnega fonda. Kljub pozivom seizmološke in gradbene stroke se na tem področju dogaja zelo malo. In to kljub temu da je ob sedanji krizi to tudi dobra priložnost za razdejano slovensko gradbeništvo. Hkrati pa prav nič ne storimo na področju samozaščite, ozaveščanja in izobraževanja.

Japonci, katerih ravnanje je bilo ob letošnjem potresu vsem za zgled, se naučijo ukrepanja ob potresu že v vrtcu in osnovni šoli. Pri nas o tem ni ne duha ne sluha, čeprav za to ni treba zagotoviti dodatnega denarja, ampak potrebujemo le hotenje in organiziranost.

Zato se bojim, da se bomo, ko se bo naslednjič močneje streslo, znova le čudili, zakaj država ne pomaga, in zakaj seizmologi še vedno ne znajo napovedati, kdaj bo potres.