Tiskane izdaje
Sirska vojna je konec tedna zajela tudi Alepo, drugo največje mesto v državi. Spopadi, ki že dlje časa niso omejeni le na boje med slabo oboroženimi uporniškimi skupinami in režimskimi silami, se neustavljivo širijo državi. Vztrajno narašča tudi število žrtev vojne, katere scenarij je (bil) samouresničujoča se prerokba. Desettisoči beguncev bežijo v sosednje države, kjer marsikje poteka »latentna« državljanska vojna (Libanon, Turčija in Kurdistan, Irak). Požar se neustavljivo širi.
Ob impotentni »mednarodni skupnosti«, ki je imela ves čas v rokah ključe rešitve sirske krize, a je s svojimi geostrateškimi in regionalnimi interesi – z obeh strani – le spodbujala konflikt in Bašarju al Asadu omogočila, da je ljudsko vstajo zoper surovo vojaško-poslovno oligarhijo prevedel v jezik državljanske vojne, kaj drugega tudi ni bilo mogoče pričakovati. Ko je bil za posebnega odposlanca Združenih narodov za Sirijo imenovan Kofi Anan, je postalo jasno, da se »nevralgičnemu središču« Bližnjega vzhoda napoveduje jugoslovanski scenarij. Doktrina ZN namreč enači krvnike in žrtve. Anana – skupaj z ZN, temi živimi fosili in botri vseh »modernih« genocidov – ne more resno jemati prav noben svetovni voditelj, ki se izživlja nad lastnim prebivalstvom. Nasprotno.
Medtem so ljudski upor proti brutalnemu režimu »ukradle« sunitske diktature na čelu s Saudsko Arabijo in Katarjem, ki sta sirsko krizo s pomočjo s svojih ameriških in izraelskih prijateljev izkoristila za prevlado v bližnjevzhodni hladni vojni s šiitskim blokom (Iran, Irak, alavitski režim v Damasku, Hezbolah), ki mu ob strani stojita Rusija in Kitajska. Motivi te vojne so dodobra naoljeni z nafto in ogrevani z zemeljskim plinom.
Svobodoljubne in izobražene mladeniče so zato v prvih bojnih vrstah zamenjali samomorilski napadalci.
