Preloma ne bo

Objava nove Bele knjige o vzgoji in izobraževanju bi morala biti za naše šolstvo prelomen dogodek. Prinesla naj bi poglobljen pregled sedanjih razmer in premišljene predloge za sistemske spremembe. Vendar več kot petsto strani obsegajoč dokument, ki je bil objavljen že pred počitnicami, ni upravičil teh pričakovanj. Priložnost, da bi že njegovo nastajanje zdramilo in združilo vse, ki so kakor koli povezani s šolstvom, da bi skupaj iskali pot njegovega nadaljnjega razvoja, je zamujena. Čeprav je pri Beli knjigi sodelovalo več kot 120 strokovnjakov, kar za majhno državo, kakršna je Slovenija, pomeni, da so bili vključeni skoraj vsi, »ki v stroki kaj veljajo«, je izdelek nastajal preveč kabinetno.

Poleg pomanjkanja vizije in stika z realnostjo kritiki dokumentu očitajo konservativnost. Na izzive poučevanja in vzgoje v sodobnem času ima ta stran predvsem en odgovor – zahtevnejšo šolo in več kakovostnega znanja. Cilj in pokazatelj takšnega znanja naj bi bila uvrstitev naših učencev na mednarodnih primerjavah dosežkov v zgornjo tretjino najboljših. Toda v času skokovitega tehnološkega razvoja, ko ne vemo, kakšna znanja in spretnosti bodo za zaposlitev potrebovali učenci, ki zdaj sedijo v šolskih klopeh, to ne more biti edino merilo. Delitev na zagovornike »prijazne« in zahtevne šole, ki se je začela ob uvajanju devetletke, je očitno še zelo aktualna, čeprav je dilema umetna. Res je, da brez napora ni mogoče usvojiti znanja in da so se standardi znanja preveč znižali, toda v današnjem času vztrajati pri preverjenih, tradicionalnih metodah poučevanja in ocenjevanja ter prezreti tehnološki napredek in spoznanja nevroznanosti, pomeni najmanj zatiskati si oči.

Zato mlačni odzivi ravnateljev in učiteljev niso presenetljivi. Napovedati jih je bilo mogoče že ob imenovanju 21-članske nacionalne strokovne skupine, v kateri so prevladovali predvsem akademiki. Njen predsednik, dr. Janez Krek, dekan pedagoške fakultete, se je odločil, da bo proces vodil v bolj ali manj zaprtem strokovnem krogu in to je tudi argumentiral. Res je šolstvo stičišče toliko nasprotujočih si interesov, da bi jih bilo sicer težko obvladovati. Pedagoška stroka mora imeti pri tem odločilno besedo, toda znati bi se morala tudi odpreti. Če ima zaradi notranjih delitev težave že v lastnih vrstah, ji to seveda ne uspe.

Tako se je nedavni posvet o Beli knjigi, ki bi moral biti veliki finale dveletnega podviga, sprevrgel v še eno dolgočasno predstavitev njenih izbranih delov. Prave razprave, razen nekaj kritik, ni bilo. Ravnatelji in drugi udeleženci, ki so disciplinirano napolnili veliko dvorano kongresnega centra na Brdu pri Kranju, se niso pretirano trudili s pripombami. Bile bi prepozne, predvsem pa ni nobene bojazni, da bi bile zamisli katere od korenitih sprememb (denimo nivojski pouk v gimnazijah) uresničene, saj za to v teh časih ni denarja.

Popolnoma jasno je, da bo vloga in usoda nove Bele knjige precej drugačna od prejšnje. Medtem ko je prejšnja pred šestnajstimi leti v povezavi s politiko utrla pot devetletki, sedanja niti približno nima te moči. Pomembna je predvsem kot zbirka podatkov in analiz. Odhajajoči minister za šolstvo Igor Lukšič jih kot možno podlago za reforme na milost in nemilost prepušča novi oblasti, kakršna koli že bo. Naše šolstvo je dovolj vitalno, da bo preneslo vsako, pravi. 
Pa je res?