Preobčutljivost lepe duše

Klasična podalpska, šentflorjanska zgodba. Pa še o velikih denarjih ne govorimo.

Objavljeno
22. oktober 2014 22.54
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Ob zadnjih turbulencah v Društvu slovenskih pisateljev, ki jih je sprožila nepodelitev stanovske Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, se mi zdi tako rekoč neizogibno, naravno prišla na misel znana sentenca bankirja, direktorja Združenja bank Slovenije in nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja o tem, da je denar plaha ptica in da ta papir pravzaprav ni nič drugega kot ena od oblik zaupanja.

Povedano v enem stavku: javnosti je bila postrežena novica, da letošnja nagrajenka Jenkovo nagrado sicer sprejema in se je veseli, celo v čast ji je, iz nerazloženih načelnih razlogov in občutka nekakšne osnovne higiene pa zavrača pripadajoče denarce, ki jih je pisateljskemu društvu priskrbel uspešen slovenski poslovnež. In že v naslednjem hipu je ptica, kot smo lahko prebrali v poslovneževem pismu, jadrno odplahutala drugam. Klasična podalpska, šentflorjanska zgodba. Pa še o velikih denarjih ne govorimo.

Stvar se je kuhala od lanskega leta, ko je predsednik pisateljskega društva ob standardni zagati z denarci za nagrado naletel na poslovneža, ki ima poleg tega, da je našel odlično tržno nišo, tiskanje ekskluzivnih knjig, med katerimi je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov uvrščena največja in najdražja knjiga na svetu, tudi izrazit občutek za nekatere neposlovne zadeve. Za tri leta je bil pripravljen, kot je prostodušno elegantno povedal, preprosto podpreti kulturni projekt, brez želje po promociji (ki je s svojimi izdelki tu tako ali tako ne potrebuje, slovenskih kupcev njegovih knjig pač ni videti), brez zasebnih interesov, najprej je celo razmišljal, da njegovega imena ob nagradi sploh ne bi razkrili.

In takemu človeku gredo očitati poslovanje s Putinom, Medvedjevom in ruskimi oligarhi? Gospodu, ki je pripravljen razlagati o fascinaciji nad meceni iz časa da Vincija, Mozarta, Michelangela? Poslovnežu, ki je govoril o tem, kako bi lahko tlakoval pot slovenskim avtorjem na tujem? Se dame, občutljivejše kot najbolj natančen seizmometer, zavedajo, kaj in komu sploh očitajo, ko govorijo o nekakšni osnovni higieni in blebetajo o gnezdu podpornikov globalizacijskega neoliberalističnega kapitala in vrednotah, ki da so v diametralnem nasprotju z vrednotami avtonomnega umetniškega polja? Imajo za to, da je po njihovem mnenju nekaj narobe s poslovneževim denarjem, zasluženim s fascinantnimi, umetelno narejenimi knjigami, kak dokaz? Ni ga bilo videti. Brati je bilo mogoče le visokoletečo načelnost in bistroumna svarila pred uklanjanjem tujim oligarhom. Frenetična čuječnost takih kritikov je selektivna, ko gre za subvencije, štipendije in podobno, morda niti ne pomislijo, da je proračunski denar, davkoplačevalski denar, s katerim so običajno plačane te zadeve, morda res in čisto drugače smrdljiv kot poslovnežev. Nateče se iz žepov tako kaznovanih in nekaznovanih tajkunov kot socialno ogroženih in tistih, ki jih je čas potisnil pod črto revščine. Kje je tu osnovno spoštovanje drugega? Občutek za dostojnost? In kako poimenovati nagrajenkino idejo, da se ji listina o nagradi pošlje po pošti? Neotesanost?