Tiskane izdaje
O spopadih na jugovzhodu Ukrajine veliko slišimo, vidimo in beremo, a iz srdite propagandne vojne, ki je predhodnica in zvesta spremljevalka vsakega oboroženega spopada, zelo težko izluščimo, kaj se tam zares dogaja. Toda dejstva so ponavadi le balast, iz katerega izbirčno kaj poberemo, vsekakor pa nam ne preprečujejo, da ne bi bili trdno prepričani, da vse že tako ali tako »vemo«. »Stvari ne vidimo, kakršne so, temveč jih vidimo, kakršni smo mi,« je nekoč zapisala pisateljica Anäis Nin.
Ta preprosta resnica ne velja le za Ruse, ki kljub svojemu privzgojenemu skepticizmu do državne propagande zdaj podpirajo svojega voditelja Vladimirja Putina bolj kot kdajkoli prej. Enako ali še bolj to velja za nas na Zahodu, ki nam prav tako privzgojeni strah pred Rusi − ti so v sodobni zgodovini zamenjali osebek iz nekoč strašilnega stavka »Turki prihajajo!« − narekuje, da verjamemo vsaki, na še tako trhlih nogah stoječi obtožbi proti Moskvi, ki jo proizvedejo »naši« propagandni stroji. Če bi slepo sledili »novicam« vodilnih zahodnih medijev, je Rusija v zadnjem mesecu vsaj dvakrat, če ne že trikrat začela invazijo proti Ukrajini. Tudi v teh zgodbah dokazi, ponavadi temelječi na izjavah kijevske oblasti, ki so se v času pred parlamentarnimi volitvami prisiljene pred svojimi državljani opravičevati, zakaj so začele izgubljati do zdaj »zmagovito« vojno proti »teroristom«, niso bili pomembni. Tudi zdravorazumsko razmišljanje je odpovedalo. Bi Rusija, ki je po oborožitvi druga največja svetovna sila, v spopad s po površini največjo evropsko državo res poslala le tisoč mož, kakor so po zadnji taki novinarski raci odločno zagotavljali na sedežu Nata? Če bi Moskva res začela invazijo, bi po dveh tednih zavzela Kijev, je pred dnevi Putin pojasnil predsedniku evropske komisije Joséju Barrosu. Ne vem, zakaj mu vsaj tokrat ne bi verjeli.
A mu spet ne bomo, kar bo dokazal tudi bližajoči se vrh Nata, na katerem bo ta mastodont, ki je v zadnjih letih opravljal le še umazane čistilne posle za svojim velikim gospodarjem na drugi strani luže, končno našel svoj novi razlog za obstoj. Njegov odhajajoči civilni poveljnik Anders Fogh Rasmussen si bo zaradi tega najbrž prislužil ovacije ne le med političnimi elitami, ampak tudi med vodilnimi v gospodarskih panogah, ki v časih, vročih ali hladnih, vojn kujejo največje dobičke. Cinična računica je podobna kot v primeru trenutno največjega svetovnega sovražnika IS, ki ga je Zahod s pomočjo Saudske Arabije in Katarja najprej oborožil, da zdaj s svojim orožjem lahko tolče po njem.
Bilo bi preveč preprosto, če bi v ozadju tega nadaljevanja več stoletij trajajoče geostrateške vojne Zahoda proti Rusiji videli le orožarske dobičke. Vsekakor pa teh ne bi smeli pozabiti, ko bodo tudi nas, rosno mlado članico severnoatlantskega zavezništva z »dejstvi« prepričevali, naj se odpovemo še kakšni operacijski sobi na urgenci, da bomo zdaj, ko nas Rusija tako ogroža, lahko dali več za orožje. Ne bi smeli pozabiti, da je zadnje dokaze za rusko »invazijo«, zelo kočljive satelitske posnetke, predstavil prav Rasmussen, ki se je pred začetkom dejanske ameriške invazije na Irak proslavil s trditvijo: »Irak ima orožje za množično uničevanje. To ni nekaj, kar mislimo, to je nekaj, kar vemo.«
