Tiskane izdaje
Nova evropska domovina je kmalu po pripustitvi Slovenije v Unijo dosegla, da je mala podalpska članica ubogljivo zaprla utečeno in uspešno tovarno sladkorja v Ormožu. »Cukerca«, kakor so ji rekli v tistem odročnem kraju, kjer ne dajo veliko na izborno izreko, vsekakor pa so znali izdelovati prvovrsten sladkor. Skoraj tri desetletja.
A je Evropa sklenila, da je sladkorja na stari celini preveč, njegovo proizvajanje pa predrago, da bi v Bruslju zmogli plačevati subvencije, brez katerih se manjši evropski sladkorniki menda ne morejo kosati z večjimi pridelovalci sladkih belih zrnc, nujnih za kuho in peko.
Le kdo se še spomni tedanje prve dame evropskega kmetijstva, ki je slišala na priimka Fischer in Boel? Stasita, vselej urejena belolasa komisarka se je že pred izbruhom krize umaknila neznano kam, zelo podobno, kot so na lepem skrivnostno presahnile obilne bele količine nekdaj cenenega sladkorja, tako da ga nekatera domača živilska podjetja že komaj nabavljajo za sprotno proizvodnjo sladkih dobrot.
Nekateri smo že takrat opozarjali, da je evropska zahteva po zaprtju ormoške »Cukerce« - ki so jo dotedanji lastniki že prej za bagatelo prodali nizozemskemu kupcu, čeprav ta z njo evidentno ni imel dobrih namenov - na moč sumljiva. Nekateri so govorili celo o prevari, prozornem naklepu o ekspresni likvidaciji čim več takšnih »fabrik« v malih članicah, da bodo veliki fabrikanti, ki jim bo seveda dovoljeno obdržati strateško proizvodnjo nepogrešljivega belega sladila, z njim izborno obogateli.
In že pred sedanjo krizo smo se lahko prepričali, da je resnica, ki je pred leti morda zvenela malce pesimistično, dejansko še bolj črna. Pa ne samo glede sladkorja - tako je bilo in je še vedno tudi z orjaškimi subvencijami evropskim kmetovalcem: namesto da bi jih pravičneje porazdelili med velike in male članice, jih večino še vedno namenjajo galskim kmetom, ker jih je pač več, ker so glasnejši, bolje mehanizirani in bolje organizirani, kmetje v malih članicah, čeprav pogosto pridelujejo manj oporečno hrano, pa nezadržno propadajo.
Tako je bilo tudi z bruseljskim mlačnim stališčem do genetsko spremenjene koruze, pa čeprav je že slehernemu lahkovernežu jasno, da so v ozadju te »napredne, znanstveno podprte« politike predvsem siloviti pritiski (ameriških) multinacionalk.
V odsotnosti vsakršne gospodarske vizije domačih vlad, vseh, od prve do zadnje, tako ni presenetljivo, da ne pridelujemo več niti tistega, kar smo nekoč znali pridelovati in celo s pridom izvažati, ampak samo še uvažamo. Z izposojanim denarjem. Medtem pa po svetu - in doma - poteka novo prerazdeljevanje bogastva. Da bi bil ta proces čim hitrejši, je treba osiromašiti čim več navadnih smrtnikov in zdesetkati srednji sloj, ki včasih pomisli s svojo glavo in mogotcem, odločenim prevzeti vse vajeti v svoje roke, povzroča nepotrebne sitnosti.
Eden učinkovitejših korakov k naglemu obubožanju in popolni pokoritvi malih nemaničev je seveda ta, da čim več držav neha pridelovati hrano za lastne potrebe. Od žita in mesa do mleka in sladkorja. In vsaj glede tega sijajnega načrta smo na dobri poti.
