Sosedova cigareta

Peta obletnica sprejetja protikadilskega zakona je morda lahko iztočnica za nekoliko širši premislek o stanju določene skupnosti in družbe kot celote, ko pride do razmerja s sočlovekom. Znano je, da je bil zakon sprejet v skrbi za zdravje, predvsem tistih, ki se ne predajajo nevarni kadilski razvadi, so pa nedolžne žrtve dima kadilcev.

A takšne oblastne geste za ohranjanje blagra svojih državljanov so v kontekstu varčevanja, zniževanja socialnih transferjev, višanja premije za zdravstveno zavarovanje bolj ko ne slepilni in populistični manevri. Lahko si namreč predstavljamo, da zdravje ljudi precej bolj načenja splošno navzoči strah, da bodo živeli vse slabše, da ne bodo dobili plač, pokojnin, da bodo izgubili službo itd.

Obenem je gonja proti kadilcem simptom določene dezintegracije, ki smo ji priča v naši dobi. Debata o tem, kako nas dim drugega ubija, je odprla pot v splošno paranojo do sočloveka, ki ga gledamo samo še z vidika tega, kako nas potencialno ogroža – če ne z dimom, pa s svojimi čudnimi navadami, preglasno glasbo ali že samo s tem, da je. Nestrpnost ni problematična, če ostaja del zasebne govorice, ko pa moraliziranje o tem, da naj debeli ljudje ali ekstremni športniki tveganje za svoje ravnanje pač vzamejo nase, postane del javnih razprav, smo na zelo nevarnem terenu. Takšna paradigma namreč vodi k principu, po katerem vsakršno človekovo dejavnost lahko zagledamo v luči zgolj osebnega tveganja, za katero mora odgovornost prevzeti vsak sam.

Radikalni individualizem je zdaj – morda paradoksalno – dodatno sistemsko podprt. Jezik oglaševalcev, ki je hkrati jezik sodobnega kapitalizma, naslavlja človeka kot posameznika. Spodbuja ga, naj najde svoj užitek, svoj način življenja, ne oziraje se na druge. Posameznik skozi to paradigmo vse bolj postaja ultimativna, samozadostna enota družbe.

To z drugimi besedami pomeni predvsem, da vezivo skupnosti ni več solidarnost. Solidarnost je – če smo na ta pojem že pozabili – ime za to, da je posameznik obravnavan kot človek tudi takrat, kadar mu iz kateregakoli razloga spodleti, četudi zaradi predajanja užitkom. Solidarnost predpostavlja družbeno mrežo, ki ni utemeljena na moraliziranju, ampak na neki osnovni človečnosti. Socialna država je nastala prav iz takšnega razumevanja družbe.

Solidarnost je tudi civilizacijski princip, po katerem življenje v skupnosti posamezniku prinese največ užitka in veselja ravno takrat, kadar ni osredotočen nase, ko gre onkraj svojih partikularnih potreb, ko v neki skupni stvari uzre tudi stvar lastne eksistence. V Sloveniji smo, kadar udarijo naravne katastrofe ali nas tepe okoljska problematika, še vedno zmožni ugledati to skupno stvar in biti solidarni. Prav tovrstni sentiment potrebujemo tudi na politični ravni v časih, ko poteka veliko prestrukturiranje družbenega bogastva. Premik k čedalje večji revščini je namreč za vse nas precej bolj nevaren kakor dim sosedove cigarete.