Tiskane izdaje
Zgodba je znana: v kraško jamo Vilenica so si najprej, še v predprejšnjem stoletju, hodili fantastično podzemlje ogledovat kronane glave in radovedneži, potem je bila jama dolgo nekakšna pozabljena speča lepotica, sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so se v tej podzemski katedrali enkrat na leto začeli zbirati mojstri dobro zasukane besede in njihovi občudovalci. Iz lokalne prireditve je trmasto, ob strastni spodbudi, ki si jo je privoščil prvi »mister Vilenica« Veno Taufer, vzniknila debatna kavarna srednjeevropskih intelektualcev, katerih zamisli o urejenosti sveta so se precej razlikovale od tistih, ki so jih ljubosumno gojili vzhodnoevropski in njim bližnji nedemokratični režimi, predvsem pa kredibilen mednarodni literarni festival, na katerem so nastopala pomembna pisateljska imena. Spomnimo se, obiskala ga je tudi takrat še nenobelovka Herta Müller.
Vileniška pisateljska prireditev, na katero niso vabili državnih ljubljencev, ampak disidente, je bila po padcu Berlinskega zidu ena od ne ravno gosto posejanih institucij, kjer je bilo mogoče v strpnem dialogu premišljati o mogočih oblikah nove srednjeevropske paradigme in njene nove identitete, hkrati pa je bila svetišče dobre literature. Seveda jo je po uspešnem, v evropskem merilu tudi medijsko uspešnem začetku doletelo tisto, kar se dogaja povsod: festival se je programsko vse bolj širil, svojo vsebino je začel sevati tako rekoč po vsej državi in pretila je vsebinska razvodenitev, vase zagledana otrplost, ki bi vileniško prireditev naredila zgolj za zanimiv datum na koledarju pisateljskih turistov, ki se tako radi selijo z enega prizorišča na drugo in vsepovsod odrešujejo svet. Na srečo se to ni zgodilo. Na Kras so še vedno prihajali relevantni gostje, imena, ki jih nadvse radi gostijo tudi drugi podobni prvoligaški festivali, avtorji, ki dobivajo pomembne evropske in druge nagrade in o katerih – vsaj nekaterih izmed tistih, ki so se po 525 stopnicah odpravili v podtalje po vileniško nagrado – resno tuhtajo tudi švedski akademiki.
Zadnjih nekaj let je premogla prireditev, na kateri podeljujejo edino slovensko mednarodno literarno nagrado (predsednik Društva slovenskih pisateljev Milan Jesih je ob četrtstoletnici festivala lani ugotavljal, da se uvršča med pet najpomembnejših evropskih literarnih nagrad), srečo in pronicljivost, da je za lavreata razglasila, na primer, uglednega bosanskega pisatelja Dževada Karahasana, ki na človeka, njegov značaj in usodo, kakor so zapisali v utemeljitvi nagrade, najpogosteje gleda skozi prizmo zgodovine. Leto prej so nagradili tržaškega pisatelja, esejista, profesorja, prevajalca in dramatika Claudia Magrisa, ki s svojim opusom bojevito nasprotuje vsemu, kar dela iz evropskega kulturnega prostora nekaj manj, kot je Evropi dalo njeno najsijajnejše demokratično izročilo.
Tudi z odločitvijo, da letošnjo vileniško nagrado prejme najbolj prevajani sodobni romunski klasik in dobitnik številnih romunskih in tujih nagrad, »enciklopedist resničnosti in sna« Mircea Cartarescu, se profil vileniške prireditve le potrjuje: romunski avtor je mednarodna literarna zvezda, prevodi njegovih del izhajajo vsepovsod kakor po tekočem traku, avtor tudi ni zaprt v slonokoščeni stolp literarnega, ampak z ostrimi vpogledi secira ne le stanje romunske sedanjosti, temveč tudi duhovno zdravje sodobne Evrope. Je, skratka, zgleden primer nagrajenca festivala, ki je odprt v svet in zna svojo decentno relevantnost graditi s premišljenimi potezami in zavedanjem o resničnih evropskih problemih.
