Športna mobilizacija

Več kot 23 tisoč parov nog je minuli konec tedna »grizlo« ljubljanski asfalt, ob tem pa se je prepletalo ravno toliko tekaških zgodb. Še najmanj je bilo vrhunskih tekačev, takšnih, ki jim tek pomeni predvsem vir zaslužka, njihova udeležba pa prireditvi daje pravi tekmovalni značaj.

Velika večina je želela le preseči sama sebe, morda premagati soseda, se postaviti na ogled na eni največjih slovenskih prireditev, veliko jih je sopihalo tudi v dobrodelne namene. Nekateri motivi in pristopi k teku so bolj plemeniti ali zdravi od drugih, a najbolj pomembno je, da so toliko ljudi – več kot odstotek prebivalcev Slovenije – pripravili do tega, da so skupaj obuli športne copate.

V novem šolskem letu smo tako še pred krompirjevimi počitnicami drugič dobili potrditev, da je ta čas šport, bodisi vrhunski na najvišji tekmovalni ravni bodisi množičen, največji mobilizator množic pri nas. Okoli 20 tisoč navdušenih navijačev so septembra na ulice spravili zlati košarkarji, oktober se izteka s tekaško reko po ulicah glavnega mesta. Tako prireditve, kakršna je Ljubljanski maraton, kot navijaška evforija ob velikih uspehih posredno ali neposredno ustvarjajo aktivne športne udeležence. »Raje bi imel 40.000 udeležencev kot rekord proge 2;05, ker je to naš namen: čim več ljudi pripraviti na redno športno aktivnost,« je v pogovoru za Delo Gojko Zalokar, ki že od leta 1996 bedi nad največjo športnorekreativno prireditvijo v Sloveniji, opisal bistvo maratona – v pogon spraviti Slovence, ki tako postajajo bolj zdravi, sproščeni in ustvarjalni.

In morda mu bo s sodelavci v prihodnje uspelo doseči to številko, ki bi predstavljala že dva odstotka slovenskega življa in tudi nezanemarljiv del volilnega telesa. Morebitna stranka združenih slovenskih rekreativcev bi se na volitvah gotovo prebila v parlament, ki bi bil tako v boljši kondiciji, kot je sedaj.