Travica za prekrškarje

Trajnostni razvoj je brez dvoma ena od krilatic, ki jih radi uporabljajo mestni urbanisti in tudi župani, na področju prevoza pa pomeni predvsem preusmeritev od avta h kolesu, avtobusu in hoji. Priljubljena je v besednjaku mestnih uprav Ljubljane, Maribora, Murske Sobote in številnih drugih mest, ki si želijo občane prepričati, da delajo dobro, ekološko, trajnostno. Eden od ukrepov, ki sodijo v ta okvir, je tudi množično postavljanje parkomatov in s tem odpravljanje zastonjskih parkirnih mest. Vsote, potrebne zanje, so odvisne od občine, kjer te sisteme uvajajo – v Prekmurju znašajo nekaj deset tisoč evrov, v Mariboru se govori o stotisočakih, ljubljanski projekt postavitve 350 novih parkomatov pa bo predvidoma stal 1,7 milijona evrov in je tudi del nekoč izjemno ambicioznega, danes pa okrnjenega projekta ukinitve »zastonjskih« parkirnih mest znotraj obroča obvoznice.

Na nedavni tiskovni konferenci Ljubljanskega potniškega prometa o podražitvah smo na vprašanja o uvedbi rumenih pasov in parkirišč P+R – ki sta, prav tako kot uvedba parkomatov, ključna ukrepa – dobili odgovor, da »tudi to enkrat bo«. S podobnimi težavami kot javni prevoz se srečujejo tudi na drugih področjih trajnostnega razvoja; ponavadi to spada v rubriko »prepozno in premalo«. Projekt P+R v Ljubljani je obtičal pri dveh parkiriščih (v načrtu jih je že leta enajst), rumeni pasovi spadajo bolj v rubriko predvolilnih obljub, za parkomate pa velja, da bi tak resen projekt za uresničitev vsekakor pozitivnih ciljev zahteval precej več, kot obsegajo zdajšnji nakupi naprav in njihovo postopno nameščanje v zgolj nekatere dele mest.

Pa tudi prometni učinki s parkomati že opremljenih ulic so dvomljivi. Številni delovni migranti in drugi prišleki ravnajo ekonomično, in namesto da bi avte puščali na plačljivih belih območjih ali v parkirnih hišah, raje zasedejo parkirišča v spalnih naseljih; kjer je parkirna konkurenca močnejša, pa tudi zelenice, igrišča in športne površine.

Pri tem pride do izraza še en občinski vidik zavezanosti trajnostnemu razvoju – kaznovanje prekrškarjev. V glavnem mestu deluje 36 redarjev, v Mariboru 16, in čeprav se letni dohodki občin od izdanih glob zaradi prometnih prekrškov štejejo v milijonih evrov, je jasno, da teh nekaj ducatov mož v vijoličastem ni dovolj. S tem pa seveda pade tudi teorija parkomatov, ki naj bi iz urbanih središč izrinili »zastonjkarje«. Parkomati so tako za tamkajšnje stanovalce pogosto dvojna nadloga – ne morejo do parkirišč, za katera imajo dovolilnice, hkrati pa jim »gosti« uničijo zelenice. Storilci pa se odpeljejo nazaj v primestje ali na podeželje, kjer uživajo svež zrak in neokrnjeno travico.