Turška pomlad?

Množični protesti, ki so v zadnjih šestih dneh prebudili Turčijo, so še en, morda ključen dokaz, da je vse bolj (pre)vladujoča logika »stabilnosti pred demokracijo«, ki najbolj ustreza mednarodnim finančnim trgom, oligarhom vseh vrst in dodobra zasidranim domačim političnim elitam, absolutno zgrešena in škodljiva. Predvsem pa je usmerjena proti svobodi in vsem humanističnim načelom.

Turčija ni demokratična država. To tudi nikoli ni bila. Proteste v Istanbulu, Ankari, Izmiru, Adani in drugih turških mestih je zaradi tega treba razumevati v precej širšem kontekstu. V času desetletne vladavine predsednika vlade Recepa Tayyipa Erdoğana ter njegove Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) je Turčija doživela tako gospodarsko kot politično preobrazbo. Medtem ko se je zahodna ekonomija krušila, je turška – po načinu delovanja precej bliže kitajskemu (državnemu) kapitalizmu kot ameriškemu, kaj šele evropskemu – ekonomija doživela razcvet. A silovita gospodarska rast se ni dotaknila zares veliko ljudi. Turški gospodarski čudež je strogo »etatistični« projekt, ki je sproti zavračal vse oblike socialne države in obračunaval z delavskimi gibanji. Erdoğan je tako uresničil mokre sanje večine zahodnih voditeljev, ki so še nedolgo tega poskušali prikriti svoje neoliberalne nastavke, potem pa jih je zapustil še občutek sramu – zadnje, kar vladajočemu omogoča stik z vladanimi.

Hkrati z gospodarsko preobrazbo je Stranka pravičnosti in razvoja, v svojem jedru konservativna in religiozna politična sila, izvedla ideološki preobrat, kar pa bi se ji v bližnji prihodnosti utegnilo maščevati. Turčiji, ki jo je kemalistična politika s pomočjo generalov vse od razpada Otomanskega cesarstva poskušala spremeniti v sekularno državo, je Erdoğan začel vračati islamistični obraz. To je – predvsem na podeželju – sicer pritegnilo številne volivce, a hkrati razhudilo izobražence in velik del vojaškega vrha, ki je bil vzgojen v strogem »atatürkovskem« totalitarnem duhu. Erdoğan je postal eden najvplivnejših regionalnih igralcev, Turčija pa je krenila po poteh (vsaj ekonomskega) obnavljanja Otomanskega cesarstva. Vojska – dolga desetletja država v državi – je bila iz te velike strateške igre izključena. Oblasti so obračunale z nezadovoljnimi generali, hkrati pa ravno stopnjevale pritisk na medije, izobražence in vse drugače misleče, ki se v Turčiji zdaj ne počutijo prav nič bolje kot pred, denimo, tridesetimi leti.

Nezadovoljstvo se je povečevalo, a zaradi zaslepljenosti z gospodarsko rastjo, neonom in veličastnimi infrastrukturnimi projekti na »površju« tega ni bilo mogoče zaznati. Opozicija je (bila) razpršena in neenotna.

Erdoğan se je v tem času neozdravljivo okužil s klasično diktatorskim božjim sindromom. Začel je posegati v človeško intimo. V pravico do poljuba na ulici. V pravico do vrčka piva. V pravico do zelenih površin v središču mesta. Nekje je moralo zagoreti. In ta ogenj – še posebno če se mu bodo v prihodnjih dneh pridružili tudi sindikati – je precej bolj podoben tistemu iz Egipta kot tistemu iz evropskih mest.