Tiskane izdaje
O takih osnovnih vprašanjih, si mislim, ne debatirajo le kulturniška omizja, ampak si z njimi razbijajo glavo direktorji festivalov. Ko sem se letos poleti z enim od njih, direktorjem koroškega poletnega festivala, pogovarjal ravno o tem, je prepričano navrgel, da stavi na drugačnost, češ da ponuja drugačne glasbene sloge in usmeritve, drugačne žanre, drugačne prostore kot drugi festivali.
Seveda je ta drugačnost vsaj za odtenek prisilna, tega se gospod zaveda, drugačnost je njegov kapital, saj je dodal, da s proračunom nekaj čez poldrugi milijon evrov (to je na primer tretjina več, kot ima zmeraj odlično obiskani mariborski Lent) lahko naredi nekaj povsem drugega kot organizatorji salzburškega festivala, enega najstarejših in najbolj cenjenih na svetu, ki so imeli letos na voljo skoraj dvainšestdeset milijonov. To, narediti festival z razmeroma omejenimi sredstvi, ki bo obiskovalce vendarle najmanj navdušil, če ne celo ponesel v nebesa, je seveda velik izziv in zahteva posebno mojstrstvo.
Eksperimentiranje s tako dolgoživimi institucijami, kot so tradicionalni festivali, je tvegano početje, toda vodji največjega tukajšnjega, Darku Brleku, ki že četrt stoletja vodi ljubljanski festival, se je letošnji poskus delne spremembe popolnoma izšel. Pred začetkom je povedal, da se je odločil za koncept »več večjih dogodkov in manj manjših«, in publika, se zdi, je bila navdušena.
Za 2,8 milijona evrov, od česar je približno tretjino odštela mestna občina, tretjino sponzorji in donatorji, tretjina pa je prišla iz izkupička od prodanih vstopnic, je v Ljubljano pripeljal Elīno Garanča, Johna Malkovicha, Martho Argerich, skupino La Fura dels Baus, za piko na i pa še orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga s slavnim večkratnim ljubljanskim gostom Valerijem Gergijevom, imena, ki bi si jih želel vsak vodja resnega festivala kjer koli na svetu, imena, ki običajno neustavljivo pritegnejo številno publiko. Taka imena so enostavno magnet, to, da je na primer v Beljak prišla nastopit Alma Deutscher, ali da so tam koncertirali londonski simfoniki, ali da so na Mittelfest v Čedad letos prišli Laibach in Sting, preprosto ostane v spominu.
Zato se zdi Brlekov recept, pa čeprav na prvi pogled skrajno elitističen, več kot smiseln, famozni in nikdar do konca izmerljivi učinek festivala, njegov ugled, pa toliko večji. Iz istih razlogov, doživeti odličnost uglednega festivala in slišati najboljše izvajalce, hodijo ljudje v Bayreuth, v Aix-en-Provence, v Verono, Bregenz in - če pogledamo malo širše - v Glastonbury, kalifornijsko dolino Coachella, dunajski Donauinselfest in drugam. Pomisel koroškega direktorja, da dobra glasba ni namenjena le ljudem z denarjem, ljudem, ki mislijo, da imajo okus in da so elita, ampak zmeraj vsem, je mogoče razširiti na vsakršne festivalske vsebine. In tu pride na vrsto drznost.
