Vitezi gredo na vojno

Strela z jasnega te lahko zadene, kadar ni oblačka na nebu. In če naenkrat udarijo tri strele z jasnega, je to lahko usodno. Italijanom so se ta teden zgodile vsaj tri strele, druga za drugo, tako rekoč naenkrat. Pa v resnici ne čisto z jasnega, saj se je k nevihti pripravljalo že precej dolgo, le da tega nihče ni hotel opaziti.

Ko se je zdelo, da je videti svetlikanje na koncu predora, da bo prehod od prisilne uprave nazaj k demokraciji mehak, je premier Mario Monti, Supermario, oznanil, da nikakor ne namerava kandidirati na volitvah. Iz politike in iz reševanja krize se bo umaknil prihodnjo pomlad; potem bo le še dosmrtni senator.

Skoraj v isti sapi je nehal govoriti kot profesor, kar nekatere sicer tako zelo moti, pa ne vedo, zakaj. Nehal je predavati in pojasnjevati, kolikor je mogoče prijazno in razločno, kaj vse je treba storiti, da se Lepa dežela ne bo pogreznila.

Govori kakor general, so osupnili ne prav številni, ki jim je še jasno, kaj se dogaja. Vojna se nam dogaja, je rekel, v vojni smo za izhod iz dolžniške krize, za dogovor med socialnimi partnerji, za varčevalne ukrepe, za ponovni vzgon proizvodnje, za gospodarsko rast. V vojni smo, ko ni časa za neskončna prepričevanja. Vsakomur bom prisluhnil, ne bom pa se več neskončno prilagajal vsakomur, ki bi rad ustavil reforme. Mimogrede je Monti še odstopil kot minister za ekonomijo; od slej bo samo premier tehnične vlade.

Ni še do konca izrekel, kar se je namenil pojasniti o vojni za izhod iz krize, ko je kakor čisto zares z jasnega usekala najhujša strela. Silvio Berlusconi, nerazložljivi politični pojav sodobne Italije in junak premnogih, tudi pikrih zgodb njenih zadnjih dveh desetletij, je napovedal, da bo prihodnjo pomlad svoje ljudstvo svobodnjakov na posebno željo nekaterih največjih kapitalistov in delodajalcev popeljal on sam, seveda do zmage. Njegov marionetni generalni sekretar Angelino Alfano je to izvedel iz medijev, potem pa je pohitel z izjavami o Vitezovi logični odločitvi.

Berlusconi dobro ve, koliko je volivcev, ki so jim pri srcu njegove puhlice in krilatice, koliko je takšnih, ki pričakujejo odločne poteze v prid najožjemu krogu preživelih velikih finančnikov, in koliko tistih, ki mislijo, da bi jih Vitez lahko rešil Montijevih muk. Izračunal je, da lahko zmaga, saj so druge stranke po njegovem padcu na približno enaki ravni razkroja in anarhije kot njegovi svobodnjaki. Nobena stranka ni brez škode prestala Montijevega prihoda, nobene verodostojne politične figure ni več.

Politična Italija po Montijevi napovedi slovesa in Berlusconijevem oznanjenju vrnitve na oltar lovi sapo. O novem volilnem zakonu se bodo zdaj težko dogovorili – za to je potrebna večina, ki je ta trenutek ne premore nihče. Sedanji zakon je v prid Berlusconiju, o katerem so nekateri že verjeli, da se je poslovil. Sindikati in cehi zaradi novih ukrepov grozijo z uporom proti Montiju. Barka pa še naprej tone, nič ji ni mar prepričevanje o doslej tako uspešnih ukrepih.