Vlada na vse ali nič

Predvsem ni bilo mogoče prezreti naglice. Mudi se. Zlasti vodilni vladajoči stranki in, še bolj, njenemu predsedniku – kar je pravzaprav eno in isto. Resda je treba tujim finančnim in političnim krogom jasno sporočiti, da je država voljna in zmožna urediti javne finance, toda hkrati je prav kriza sijajna priložnost, da se pod krinko nekakšnega nujnega urejanja vsili in uzakoni toliko vsega, da Slovenija po takšni »ureditvi« ne bi bila več podobna ničemur, še najmanj sama sebi.

K sreči – če je to seveda sreča – sta prav ta ihta in arogantna megalomanskost očitno edina varovalka, ki še lahko prepreči uresničenje scenarija, kakršnega snujejo trenutno vladajoči. Le tako jasne resetatorsko-revizionistične poteze, za kakršne bi bila celo oznaka »zadrto desničarske« preblaga, utegnejo ljudem dokončno odpreti oči. O tem, kdo nam vlada. In kako. In s kakšnimi nameni.

Na politično opozicijo pač ne kaže pretirano računati – ne na uradno in še manj na tisto, ki se je po predčasnih volitvah, preden je smuknila v posteljo z generalissimom, sveto zaklinjala, kako bo njegovemu predmodernemu, avtokratsko nenasitnemu revanšističnemu početju dosledno gledala pod prste.

A kdo bi se motil s prsti, ko se oči svetijo zaradi milijard. In to zadnjih, ki so po dveh desetletjih lomastenja in plenjenja po državni lastnini menda še ostale. Ustanovimo nekakšen superholding, vanj zmečimo vse, kar je dobrega in slabega, posvetnega in cerkvenega, pa kmalu živ krst ne bo več vedel, kaj je gnilo in kaj še užitno. In kaj natanko vanj priteka in kam odteka. Kajti zdaj vsaka para vidi, kaj je gnilo, da zaudarja do neba. In nebes. Slabe terjatve? Nič lažjega: seštejemo minuse cerkvenih Zvonov ena in dva in še posvetno-cerkvenih Vegrada in SCT – pa imamo glavnino slabih terjatev največje državne banke.

V novem veleholdingu bi se te jasne ločnice elegantno zabrisale, hkrati pa bi v stranki z rumenim soncem na modrem nebu dobili direkten vpliv ne le na podjetja v državni lasti, ampak še na vsa tista, ki so življenjsko odvisna od NLB. Potem bi šele kadrovali, resetatorji v esdees, da bi bil njihov dosedanji kadrovski vrtiljak videti kakor nedolžno ogrevanje.

In vse to je na vrhuncu poletja valjarsko bliskovito potekalo na izrednih sejah. V tako rekoč izrednih razmerah, kajti naš generalissimo ima rad prav takšne razmere. Umirjenost, preudarnost, dolgoročen sistemski načrt in trden pravni okvir, upoštevanje drugače mislečih ... – ne, to ni zanj. Šele v izrednih razmerah pridejo do izraza njegove vojaškovoditeljske sposobnosti. Zato zarožlja celo z nekakšno zaupnico, ki da jo bo vezal na nekakšno pravilo – kot da bi se sam že kdaj oziral na kakšno. In kot da bi njegova beseda že kdaj veljala dlje od pol ure. In, ne nazadnje, kot da bi v resnici imel prav veliko izbire. Kaj pa bi počel, če ne bi bil več na oblasti? Hodil na sodišče?

Prav po zadnjem izsiljevanju s kvazi zaupnico je še več ljudem jasno, kaj potrebujemo. In česa nikakor ne.