Tiskane izdaje
Premier Janša je bil do vladanja političnih nasprotnikov vedno zelo oster. Mi bi ekonomijo vodili bolje kot komunistična kontinuiteta, je nenehno prepričeval javnost, sam bivši komunist.
Do zdaj je imel - če upoštevamo tudi kratkotrajno Bajukovo vlado iz leta 2000 - odločilno vlogo v vladi trikrat.
Prvo priložnost je s koalicijo desnih strank dobil po izglasovani nezaupnici Drnovškovi vladi. Predsednik je bil sicer Bajuk, v Sloveniji povsem nov in v marsičem čisto izgubljen. V resnici je vlado vodil Janša, podpredsednik, obrambni minister in šef vladne kadrovske komisije.
Kakšna veselica! Namesto da bi proučili stanje, pripravili načrt delovanja za naprej in si brez težav pridobili še en mandat, so na vrat na nos začeli zamenjevati vodilne kadre po državni upravi in državnih podjetjih, ne da bi preverjali sposobnost in rezultate. Producirali so navidezne afere: bombastično »odkritje« seznama zlatih predmetov, shranjenih v trezorju Banke Slovenije, kjer so bili že desetletje, najdba domnevne prisluškovalne naprave, ki je bila v resnici stara baterija itd. Malo je manjkalo, da niso sprožili oboroženega konflikta s Hrvaško.
Mandat je bil tako kratek, pa še to med poletjem, da je večja ekonomska škoda izostala. Za takratno Slovenijo pa je bila izkušnja tako šokantna, da je Drnovškova LDS po slabih šestih mesecih na rednih volitvah doživela gromko zmago. Poraženi so krivdo pripisali domačim medijem. V resnici so vladi najbolj pogubne kritike izrekli tuji. Nemški FAZ jo je ocenil za nesposobno in netilko notranjih sporov, podobno Financial Times, ki je objavil tudi opažanje takratnega britanskega veleposlanika; nekatere zamenjave uprav državnih podjetij so bile po njegovem take, »da okameniš«.
Dobra šola? Jok! V Janševem prvem samostojnem in polnem mandatu (2004-2008) se je vzorec kadriranja po kriteriju »našosti« okrepil. Nekatera državna podjetja se še do danes niso pobrala.
To je bilo obdobje rekordno visoke svetovne konjunkture, za Slovenijo zaradi vstopa v evroobmočje potencialno posebej nevarne. Janševa vlada vanj ni vstopila golih rok. Podedovala je obsežen program ukrepov (360 strani), ki naj bi ji pomagal, da Slovenija v času prevzemanja evra in poceni kreditov ne bi zabredla v vnaprej diagnosticirano past pretiranega zadolževanja.
Toda njegova vlada je program ignorirala in vodila prav nasprotno, proticiklično politiko. Namesto da bi zadolževanje zavirala, ga je sama še pospeševala in napovedovala, da bo Slovenija postala svetilnik sveta. Zmanjšala je davke podjetjem in najbolj premožnim, ne da bi hkrati znižala izdatke. Javnim uslužbencem je pred volitvami podarila velikodušno Virantovo reformo plač javnega sektorja. S tem in nekaterimi drugimi predvolilnimi bomboni je krepko povečala strukturni primanjkljaj države, kar pa se je pokazalo šele po izgubljenih volitvah. Pod parolo »umika države iz gospodarstva« je izvedla prodajo državnih deležev v več kot sto podjetjih in s tem sprožila val menedžerskih odkupov, ki ga je pozneje označila za tajkunizacijo. Nekatera podjetja je brez potrebe za relativno majhen denar prodala tujim kupcem (Sij, Splošna plovba).
Zgrešena politika v zgodovinsko visoki svetovni konjunkturi je prinesla za Slovenijo nenaravno visoko rast. Končalo se je s pregreto ekonomijo s tretjo najvišjo rastjo inflacije v evroobmočju (za Grčijo, Irsko in Španijo) in visoko zadolženostjo podjetij in bank, ki jo drago plačujemo že vse od izbruha svetovne krize. Čeprav o tem čivkajo že vrabci na strehi, se premier s tisto rastjo hvali še zdaj.
Sedanja, tretja Janševa vlada po kaotičnosti spominja na prvo, le da je še bolj brezobzirna in odkrito revanšistična. Pri ekonomski politiki pa ponavlja ravnanje druge vlade. Medtem ko so v času obilja rast sami še pospeševali, jo zdaj, v recesiji, s prehitrim zmanjševanjem primanjkljaja zavirajo. Glavni problem, težave visoko zadolženih podjetij in z njimi povezanih bank, puščajo vnemar, čeprav jim industrijska Slovenija dobesedno umira pred očmi in je v stiski čedalje več ljudi. Za zjokat!
Toda pri svojem tretjem poskusu je Janša v drugačnem položaju kot pri prvih dveh. Zaradi preteklih napak, destruktivnega nasprotovanja reformam v času prejšnje vlade, manipulacij in nenehnih laži ne vzbuja več ne zaupanja in tudi ne strahu kot v prvem samostojnem mandatu. Odpor narašča.
S političnimi in ideološkimi norostmi, ki so prizadele veliko nemočnih ljudi, je premier osupljivo naglo izgubil zaupanje prebivalstva in številnih družbenih skupin. Izgublja pa tudi avtoriteto med svojimi koalicijskimi partnerji. Vedno bolj se zdi, da je koalicija pred razsulom.
Uveljavljeni vzorec vladanja Sloveniji ni prinesel nič dobrega in nič novega, le da so stare anomalije Janševe vladavine, v obdobju debelih krav spregledovane, v času krize postale očitne. Vlada, sama kadrovsko uboga, nastavlja slabe kadre, postavila je v bistvu zgrešen koncept reševanja krize in se gre poleg tega še ideologijo. Tako krizo še potencira. Če kdo, nas v grški scenarij najbolj žene prav ona.
