Zasebne fakultete in (samo)omejitev

Je solastnik dveh zasebnih fakultet s skoraj najvišjima koncesijama, na katerih tudi predava. Pri eni je agencija za kakovost v visokem šolstvu marca ugotovila pomanjkljivosti. Hkrati se je pri dobrih sedemdesetih odločil soustanoviti dodatni fakulteti. Akreditacijo za prvo je že dobil, pri drugi dopolnjuje vlogo.

Ali pa: je v. d. direktorja visokošolskega središča, katere ena od dvajsetih lastnikov je občina, drugi njegovo podjetje, ki ga je ustanovil s soprogo in sinom. To središče združuje štiri šole, od katerih tri s koncesijo prinašajo milijon evrov in pol. Na eni, katere sam je tudi solastnik in direktor, je njegova soproga predsednica upravnega odbora, dekanja njegova hči, vodja referata pa njegov zet. Ta fakulteta je lani za polni delovni čas, za primerjavo, zaposlovala štiri predavatelje od 39.

Oba si zdaj želita, skupaj s še štirimi somišljeniki, ki so bolj kot po akademskih uspehih znani po številnih, nekateri tudi političnih funkcijah, ustanoviti Novo slovensko zasebno univerzo.

Zakaj, je vprašanje, ki se postavlja samo po sebi. Njihov odgovor – da ustvarimo sinergijo in prostore za bolj kakovostno izvajanje in za pospešeni razvoj izobraževalnega poslanstva v slovenskem in mednarodnem prostoru – ne prepriča. Poslanstva se namreč ne zaveda le takrat, ko ti to ustreza. Prav tako ta nima nič s številom funkcij. O kolikosti je pri poslanstvu dovoljeno razmišljati šele, ko obstaja kakovost brez napak. Če presoje, kaj zmoremo, nekateri ne zmorejo ali nočejo storiti, potem jim morajo meje postaviti drugi. Kdo so ti, ni vprašanje. Govoriti bi namreč morali o izobraževanju, ki je javno dobro, in ne o družinskih s. p., ki jih vodijo preveč in napačno ambiciozni možje.