Tiskane izdaje
Najprej je mladim, idej polnim pravnikom med kosilom napovedal, da bo zgrajen do leta 2018, slab teden pozneje pa je novinarjem v tiskovnem središču pojasnil, da se nadaljuje projekt, po katerem je dokončanje predvideno leta 2021 ali 2022.
V aprilskem pogovoru za Delo je minister pojasnjeval, da bo evropski denar za železniško infrastrukturo – in proga Koper–Divača je z 1,3 milijarde evrov nedvomno največji tovrstni projekt – verjetno treba prerazporejati in ga potem spet pridobiti v prihodnjem evropskem finančnem obdobju. Zdaj se z gradnjo zaradi potreb koprskega pristanišča spet bolj mudi. Modernizacija obstoječega tira, ki naj bi jo končali do leta 2015, bo zadoščala do konca leta 2017, potem pa ob sedanji rasti prometa ne več.
Trasa nove proge je še iz časov ministra Janeza Podobnika že sedem let vnesena v prostor, odkupljena so tako rekoč že vsa zemljišča (res pa gre večina 27-kilometrske trase pod zemljo ter po viaduktih), tako da bi pripravljalna dela lahko že začeli; kar bi bilo pri akutnem pomanjkanju projektov dobrodošlo. Ker pa še ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje, za katero morajo svoj da dahniti tudi nepredvidljivi sosedi Italijani, tudi gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano. Bojazen, da bo šlo kaj narobe, predvsem pa, da se bo povišala cena, je realna. Res pa je tudi, da bi bile ob sedanji krizi gradbeništva cene nižje. Po drugi strani za dodatno povečevanje zmogljivosti obstoječe proge ni več prav veliko možnosti.
Minister Zvonko Černač je pri prikazu avstrijske gradbene dokumentacije na štirih (nekoliko večjih) listih napovedal, da bo za spremembe potreben čas. In povsem zadel bistvo. Spreminjanje mentalitete je dolgotrajen proces. Končno smo občutek za red in disciplino v teh krajih tudi izgubljali kakega tri četrt stoletja. Ali tri generacije.
Pri naših severnih sosedih so štirje listi že lahko dovolj, saj je povsem jasno, da bosta vodovod in elektriko napeljala izključno licencirana obrtnika, ki bosta s svojima podpisoma jamčila, da bo vse tako, kot mora biti. Garanciji bosta potem pogoj za priključek na komunalno in električno omrežje ter izdajo uporabnega zavarovanja in sklenitev zavarovanja. In ko bo vihar odnesel dva strešnika, ga ne bodo namestili sosedi, temveč – seveda – licencirani obrtnik. In pika. Slovensko mentaliteto podpore sivi ekonomiji, delu na črno in sosedski pomoči smo imeli čast izkusiti na lanskem referendumu.
In seveda. Tudi minister Černač bo moral še malo počakati. Ne more se kar vsak odločiti, da bo podrl moteči objekt na zemljišču, ki ni njegova last. Lastnik slovenskih avtocest je, dokler nimamo veleinfrastrukturne družbe, Dars in samo ta lahko objavi javni razpis za podiranje cestninskih postaj. Ne pa ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Takšen je pač red. Za gradbeno dovoljenje na štirih listih je potrebna drugačna miselnost.
