Življenje v avgustu

Prispodoba vroče jeseni, medtem ko »parlament« dopustuje na vročih plažah, deluje nekoliko protislovno. Podobno je neobvezujoči sproščenosti potnikov na Titaniku, ki najprej ne vedo, kaj jih bo doletelo, ko poči trup, pa spet ne vedo, kaj to pomeni, saj jih častniško osebje prepričuje, da križarka takšnega tipa ne more potoniti. Avgusta, to poznamo iz starih partijskih časov, je bilo vedno tako: ljudje so polegli po morskih plažah ali se umaknili v gorske koče, oblast pa je tiho kadrovala in vlekla strateške šahovske poteze. Partíja šaha v letošnjem avgustu nosi ime državni holding.

Vroče torej ne bo jeseni, saj se zdi, da je vroče že zdaj, jeseni pa utegne biti precej hladno. Včeraj smo poročali, kako nova različica predloga zakona o državnem holdingu sledi opozorilom OECD in iz njega izloča slabe terjatve, izloča vladne funkcionarje iz nadzornega sveta itn. Pohvalno, toda konfederacija sindikatov javnega sektorja je že na javnost naslovila protest, ker da bo politika še vedno imela vpliv na imenovanje uprave holdinga prek nadzornega sveta. Cel kup pripomb imajo tudi na predlagani model varnosti in zanesljivosti Modre zavarovalnice, saj bi jo lahko »požrle« denacionalizacijske obveznice. To pa ima zelo veliko opraviti s pokojninskimi prihranki javnih uslužbencev. Naslov premika kmeta z belega na črno polje je torej poteza iz ene v drugo netransparentnost.

Zakaj se ne moremo znebiti splošnega vtisa o slabonamernosti vladnih idej? Zakaj se ne moremo znebiti niti vtisa, kako nedopustno je, da so si poslanci državnega zbora privoščili ležeren dopust, medtem ko nad Slovenijo tiktaka peklenski stroj takšne ali drugačne različice grškega scenarija?

Naše strahove podpira ugotovitev ekonomista Igorja Mastena: pri načrtovanem holdingu se pogovarjamo o vsem – razen o bistvenem. Ni pomembno, pod katero streho bodo dali vse državne naložbe, bistveno pa je, ali bo Slovenija takoj pripravila rešitev za slabe naložbe bank.

Tu zvonijo vsi zvonovi, kajti pripravlja se k toči. Slabo banko potrebujemo takoj, nemara je pomembnejša kakor zlato fiskalno pravilo, ki bi bila le splošna deklaracija o tem, kar je država zmožna (vedno) storiti, kadar je treba. Pritikline nacionalnega interesa v obliki propadlih naložb – te pa bremenijo banke – so očitno bolj v mislih oblasti kakor takojšnja finančna sanacija države, in ravno to priča o slabonamernosti oblasti in o tem, kako poskuša tako domačo javnost kot OECD prelisičiti še enkrat. Čas pa teče in poslanci kakor da (kar naprej) brezskrbno ležijo na plaži.

Sledi seveda logična ugotovitev: kdor misli, da se mora avgusta spočiti, da bo bolje prenesel vročino jeseni, je, prvič, že izgubil igro, drugič pa, dokazuje, da je niti ni zmožen igrati. Tako pridemo k tretji, najslabši izbiri, ki vodi k dvema vprašanjema: Je strankarska postrojenost lahko izgovor za tako vročo »dopustniško ignoranco«? In: Se Janševa vlada ne zaveda, da je igra že končana, če takoj ne neha misliti na plen ter začne misliti na slabo banko in pošten upravljavski ustroj za preostanek državnega premoženja?