Zofka, keks in drsalka

Lahko Slovenija šolsko barko usmeri proti Finski?

Objavljeno
23. junij 2016 18.07
KONEC ŠOLSKEGA LETA
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Iztekajoče šolsko leto je bilo presenetljivo mirno. Po burnem lanskem dogajanju, ko so v nekaj mesecih nastopile kar tri ministrice in zakuhale številne afere, se zdi, da je šolska barka končno zaplavala v mirnejše vode.

Poleg prispodobe s plovilom bi lahko uporabili še tako z vozilom. Kajti šolski sistem, ki je resda kot barka, ki plove naprej, medtem ko kapitan, v resnici lahko zre le nazaj, saj podatkov za prihodnost nima, je tudi kot avtobus, ki se nikoli ne ustavi. Dva poletna meseca sta premalo, da bi mu zamenjali gume, zato jih je treba menjavati med vožnjo.

Zdi se, da to sedanji kapitanki – ministrici za izobraževanje dr. Maji Makovec Brenčič – skupaj z njeno posadko relativno dobro uspeva. Letos namreč niso bili pretirano glasni niti sindikalisti, ki so se lani odzivali na neplačevanje za učno pomoč ali dodatno delo pri nacionalnem preverjanju znanja. Glasni niso bili niti v združenju ravnateljev, ki so lani med drugim opozarjali na po njihovem mnenju nezaslišano ravnanje šolske inšpekcije v primeru razrešitve ravnatelja v Desklah. Tudi o lobijih, predvsem založniških, letos ni bilo veliko besed. Morda zato, ker se je – prav tako lani – izkazalo, da so založniki pomemben del šolskega ekosistema, saj skrbijo za učbenike, ki so bili lani že pošteno razcefrani.

Kaj torej reči o letu, ki se izteka? Ministrstvo se je lotilo mnogih izzivov, in to v letu, ki so ga morda najbolj zaznamovali begunska kriza in otroci brez spremstva. Očitamo mu lahko, da nalog še ni dokončalo, pa tudi, da so zastavljeni cilji preveč deklarativni. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi oziroma Zofka, kot mu ljubkovalno pravijo) se spreminja postopno. Zadnja iteracija denimo nagovarja problem nasilja v šolah. Nova Zofka ga prepoveduje, a to je tudi vse. V njej ni predvidenih nobenih posledic, nobenih vzvodov za ukrepanje.

Za ministrico je eden od ključnih strateških ciljev kakovost in to poskuša doseči s postavitvijo sistema za njegovo krepitev in evalvacijo – Keks. A tudi ta bo predvsem krepil in spodbujal in nikogar kaznoval. Ta pristop ne bi bil napačen, saj je v skladu s principom šole brez številčnih ocen oziroma z opisnim ocenjevanjem, ki med drugim zagovarja, da ocena dve drsalki ne pove, kako naj drsa bolje. A že primer nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), kjer učenci oddajajo prazne liste, učitelji pa ob tem s prstom kažejo na starše, ki da otrokom niso privzgojili učnih navad, kaže, da v slovenskem šolskem vsakdanjiku mehka oblika usmerjanja, vodenja in evalvacije ne zna zaživeti.

Prenova NPZ je bila med ključnimi izzivi letošnjega leta in ministrica bo morala v prihodnjih dneh sprejeti pomembno odločitev. Bo zunanje preverjanje znanja pospremljeno z oceno ali ne. Iz te odločitve bo mogoče razbrati, ali lahko Slovenija šolsko barko usmeri proti Finski ali pa so domače razmere take, da vsi, ki so tako ali drugače povezani s šolstvom – učitelji, starši in seveda predvsem otroci – potrebujejo in morda tudi zahtevajo bolj trdo roko.