Tiskane izdaje
Projekt uvedbe brezžičnega omrežja na območju MOL je še en vzorčen primer, kako projektov ne bi smeli voditi. Ob podpisu pogodbe so napovedovali, kako bo to »prvi projekt te vrste na svetu«, da bo pomenil velike prihranke za občino, da se z njim Ljubljana postavlja »ob bok mestom, ki bodo v prihodnosti z uporabo najsodobnejših informacijskih tehnologij poskrbela za hitrejši razvoj gospodarstva in blaginje svojih občanov« ... Še nekaj let pred tem sta župan Zoran Janković in idejni oče projekta Vasja Butina napovedovala, da bo mestno brezžično omrežje znižalo tudi cene interneta.
Vsi ti presežniki so čez noč izpuhteli. Ljubljana bo dobila brezžično omrežje, ki bo meščanom in obiskovalcem omogočalo, da se na javnih mestih v središču mesta in ponekod drugod priklopijo na internet, v omejenem obsegu brezplačno. Gre za dobrodošlo storitev, ki jo omogočajo že številna, tudi slovenska mesta, za osnovno ponudbo vsakega mesta, ki se hoče imeti za kolikor toliko napredno.
Skrb vzbujajoč pa je način, kako se posli v ljubljanski občini na podlagi natančno določenih kriterijev in pogojev oddajajo, nato pa do samih temeljev spreminjajo. Primer kaže, da lahko razpišeš karkoli, pa kasneje, na podlagi kakršnih koli interesov že, vse spremeniš. Osnovno načelo, da vsem interesentom zagotavljaš enake pogoje sodelovanja, potem pa naj posel dobi najboljši, je zlahka poteptano. Brez posledic, brez utemeljevanja. Argument o zaostrenih gospodarskih razmerah bi lahko sprejeli, če bi bil projekt pripravljen in pogodba podpisana pred letom 2008, ko ni nihče pričakoval dolgega obdobja recesije. Če so v Telekomu leta 2012 delali predpostavke na večodstotni gospodarski rasti, bi morali posledice napačnih predvidevanj nositi sami.
Na prvi pogled se morda zdi, da je Telekom z izpadom prodaje telekomunikacijskih storitev za organizacije MOL izgubil veliko. A da bi vanj vključil več kot sto pravnih oseb občine na več kot 300 lokacijah, bi moral omrežje razširiti do številnih težko dostopnih mest. Kar bi bilo drago. Zdaj ostajajo pri lahko dostopnih in z osnovno infrastrukturo večinoma že opremljenih lokacijah ob glavnih mestnih vpadnicah. Zmanjšanje projekta pomeni prihranke obeh partnerjev, pri čemer na občini niso postregli z relevantnimi ocenami, koliko bo kdo od njiju zmanjšal stroške. Hkrati pa Telekom že pridobiva večmilijonske posle z občinskimi ustanovami za telefonske storitve.
Poleg tega bo zasebni partner čez manj kot osem let, ko se izteče pogodba o JZP, ostal lastnik aktivne opreme, ki bi morala po prvotnih načrtih preiti v občinsko last. S tem se spreminjajo osnovna razmerja v partnerstvu. WiFree, ki bi moral biti dolgoročen projekt zadovoljevanja javnega interesa, bo odvisen od dobre volje oziroma interesov družbe, ki bo takrat verjetno že v tuji lasti. In kaj lahko se zgodi, da se bomo WiFreeja spominjali predvsem kot srednjeročno epizodo v zadovoljevanju kratkoročnih političnih interesov in visokoletečih sanj v oblakih posameznikov.
