Najprej se je v Daily Telegraphu oglasil Charles Moore, nato se je na njegov odmevni članek odzval še soizdajatelj FAZ Frank Schirrmacher. Oba znana konservativna publicista sta si postavila skoraj revolucionarno vprašanje, češ, ali se ni na koncu pokazalo, da so levičarske teze o naravi globalnega finančno-političnega sistema pravilne. O neoliberalnem sistemu, ki da bogati samo že tako bogate. Tako da med triletno finančno, gospodarsko in še dolžniško krizo ne krvavijo veliki vlagatelji, marveč davkoplačevalci, ki rešujejo banke, in delavci, denimo, v pirejskem pristanišču. Po Schirrmacherju je današnji položaj drugačen od prejšnjih kriz v Nemčiji in eksploziven, ker so iz gospodarskih težav nastali moralni problemi.
Tudi za reševalce evra, ki na različnih vrhih in kriznih sestankih poskušajo rešiti kvadraturo kroga skupne evropske valute, se morala prebija v ospredje. Videti je, kot da so stisnjeni v kot. Suvereno ni ljudstvo, njihove odločitve čedalje bolj narekujejo vsemogočne bonitetne hiše in bolj ali manj histerični finančni trgi. Zadnji takšen pritisk gre v smeri uvedbe skupnih evrskih obveznic. Trgi bi bili seveda zadovoljni s takšno rešitvijo. Finančno trdne države z Nemčijo na čelu bi s skupno odgovornostjo za dolgove ublažile pritisk na grešnike. Preskok bi odpravil nemško »ideologijo«, ki znotraj denarne unije odločno zahteva individualno odgovornost za dolgove in skupne obveznice obravnava kot novo spodbudo zadolževanju razsipnih v škodo varčnih.
Poldrugo leto po izbruhu grške krize, poznejšem tavanju v temi in zaostrovanju razmer med politiki na stari celini zori spoznanje, da je neizogiben izhod poglabljanje integracije. S srečanja Merklove in Sarkozyja v Elizejski palači je prišlo nekaj takšnih sporočil, denimo o prepletanju držav na finančnem področju z oblikovanjem menda prave gospodarske vlade evroskupine. Evroobveznice sta raje vnaprej razglasila za tabu. Čeprav so po vojni oblikovanje povezave usmerjale elite, bo nova Evropa za poglabljanje integracije in rešitev evra morali pridobiti na svojo stran ne samo trge, ampak tudi zaupanje ljudi. Brez trdne moralne zasidranosti bo želja po stabilni evropski valuti postala zgodba o krasnem novem evru. Le iluzija.