Vitezu tokrat res bije zvon

Ker je kriza realna in otipljiva, se zgodbe iz pravljične dežele Bunga-Bunga ne zdijo več niti zanimive niti zabavne.

Objavljeno
12. oktober 2011 20.15
Posodobljeno
12. oktober 2011 20.15
Tone Hočevar, Rim
Tone Hočevar, Rim
Nič takega se ta čas ne dogaja v Italiji, kar se ne bi moglo zgoditi v kateri koli evropski državi. V večini držav našega dolgo in predolgo vase zagledanega evropskega sveta se dogaja, kar doživljajo Italijani. Stisko opaziš in čutiš, ko se pelješ z mestnim avtobusom, ko poklepetaš s trgovko, ki ne ve, komu bo še kaj prodala. Ali pa ko pogledaš zadnjo anketo, ki pove, da tri četrtine državljanov – toliko je že revežev, kandidatov za reveže ali pa ljudi iz izginjajočega srednjega razreda – zahteva korenite spremembe. Prepričani so, da bi moral Silvio Berlusconi oditi.

Vlada, ki ni zmogla ustaviti drvenja v prepad, ne more več razlagati pravljic o svojem uspehu, zdaj trobijo celo tisti, ki so še včeraj trobili v isti rog z Vitezom in njegovimi oprodami. Marsikateri politik že menja dlako, ker čuti, da se morda bližajo volitve, in sluti, da bo morda treba skočiti na drugi voz, če bo hotel ostati pri koritu.

Če ne bi bilo krize ali pa bi se z njo vsaj kdo v vladajoči druščini ukvarjal resno in odgovorno, se rimske palače ne bi stresale. Silvio Berlusconi bi lahko še leta dolgo živel dvojno ali trojno življenje in tega mu nihče ne bi zares zameril. Skoraj dve desetletji ga že občudujejo, ker je znal iz nič narediti vse, ker ga sodniki niso mogli nikoli ujeti in ker se je znal sukati med brhkimi dekleti, pa čeprav jih je plačeval. Ker je kriza realna in otipljiva, vsakdo jo čuti v svojem žepu, pa se živobarvne zgodbe iz pravljične dežele Bunga-Bunga ne zdijo več niti zanimive, kaj šele zabavne.

Ta trenutek kar malo alarmantno dejstvo, da Silvio Berlusconi išče še eno, tokrat negotovo zaupnico, Italijani so jih nehali šteti, pa ne pomeni, da bo Vitez res že ta teden padel s konja. In da bo konec berlusconizma, ki je tudi že evropski, in ne več samo italijanski pojav.

Poceni populizem, ovenčan s puhlicami in zavit v celofan navidezne poštenosti in načelnosti, se v Evropi preluknjanega evra v marsikateri državi napoveduje tudi za vnaprej. Če bo padel Berlusconi, kar je prav toliko mogoče kot nemogoče, si bodo morali politiki za berlusconijevski način vladanja pač izmisliti drugo ime.